plesalka, koreografinja, performerka, plesna pedagoginja

Maja Delak (1969, Novo mesto) je koreografinja in plesalka, ki je študirala sodobni ples na CNDC L’Esquisse v Angersu v Franciji in na številnih plesnih seminarjih. Bila je članica v mednarodni plesni skupini En-Knap med letoma 1993 in 2002 ter idejna vodja realizacije gimnazijskega programa za sodobni ples, ki ga izvaja Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija Ljubljana (SVŠGUGL).
V opusu plesnih predstav je prepotovala številne svetove, ki se, kljub različnim tematikam in načinom dela, kot presečne množice družijo v sidrišče avtoričine plesne poetike, v kateri vedno bolj jasno določa metodologije sodobnega plesa. Leta 2006 je ustanovila zavod EMANAT, v katerem si prizadeva za afirmacijo sodobnega plesa – tako s produkcijami predstav kot s knjižnim programom (zbirka Prehodi) ter izobraževanjem (AGON). Leta 2010 je prejela nagrado Prešernovega sklada za predstave Drage drage, Serata Artistica Giovanile in Poti ljubezni in za njen neprecenljivi prispevek k afirmaciji sodobnega plesa. Leta 2013 je bila na festivalu Gibanica predstava Sramota nagrajena kot najboljša predstava platforme, z Lukom Prinčičem pa sta v istem letu prejela nagrado Liberalne akademije zlata ptica za umetniške dosežke na uprizoritvenem področju. Leta 2015 je so-prejemnica skupinske Nagrade Ksenije Hribar za pedagoško delo kolektiva plesnih pedagogov SVŠGL in leta 2019 prejemnica Nagrade Ksenije Hribar Društva za sodobni ples Slovenije za avtorski koreografski opus.

Povezave: Emanat  / Spletna stran (ang) / Neodvisni

AVTORSKE PREDSTAVE

SODELOVANJA KOT KOREOGRAFINJA, PLESALKA/PERFORMERKA

SODELOVANJA PRI FILMU

IZKUŠNJE NA DRUGIH UMETNIŠKIH PODROČJIH

PEDAGOŠKE IZKUŠNJE IN IZKUŠNJE S PODROČJA PLESNEGA IZOBRAŽEVANJA

KOREOGRAFIJA IN MENTORSTVO NA ŠOLSKIH PRODUKCIJAH SVŠGUGL:

PEDAGOŠKO DELO:

UREDNIŠTVO IN ZALOŽNIŠTVO (Emanat)

Zbirki “Prehodi” in “Prehodi XS”

NAGRADE IN PRIZNANJA

BIBLIOGRAFIJA (Cobiss)

PODROBNEJE O PREDSTAVAH

SRAMOTA (2011)

Kako uprizoriti nekaj tako performativnega, kot je sram? Kako govoriti o nečem, kar se izmika besedam? Kako nagovoriti občinstvo brez sramotenja?

Sramota je večjezična. Telesa, zvoki, glasba, podobe in besede govorijo hkrati. Kar želijo povedati, je v prekrivanjih in vrzelih med posameznimi jeziki. Subjekte na odru in subjekte pred njim izgovarjajo na način, ki se tako kot subjekti izmika enosmiselni označitvi: s premolki, zamiki, prekinitvami, obrati, obotavljanji, podvajanji, odmevi. Nikoli nis(m)o povsem ali zgolj tukaj, vedno smo še nekje drugje, kjer lahko za hip verjamemo, da smo nekdo drug ali sanjarimo, da bi to lahko bili. Včasih igramo kar sami sebe. Priča smo lastnemu popredmetenju, ko mora telo, ki je obvladano od lastne podvrženosti pogledu, odgovoriti s tem, kar mu jemlje besedo. (Tea Hvala)

SODELAVCI:
Ustvarjalci in izvajalci: Loup Abramovici, Ingrid Berger Myhre, Maja Delak, Katja Kosi, Luka Prinčič, Maja Smrekar, Irena Tomažin
Koncept in koreografija: Maja Delak
v sodelovanju z: Loup Abramovici, Ingrid Berger Myhre, Nina Fajdiga, Tea Hvala, Katja Kosi, Luka Prinčič, Maja Smrekar, Irena Tomažin, Nataša Živkovič
Video, zvok, programiranje: Luka Prinčič
Video in scenografija: Maja Smrekar
Kostumografija: Ajda Tomazin
Oblikovanje luči: Urška Vohar
Besedila: Loup Abramovici, Ingrid Berger Myhre, Katja Kosi, Irena Tomažin
Uporabljena besedila: Lev N. Tolstoj, Mady Schutzman, Leo Lionni, Michio Kushi
Prevodi: Katja Kosi
Izvršna producentka: Nina Janež
Produkcija: Emanat
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana
V sodelovanju z: Via Negativa, Bunker, SMEEL

Premiera: 03.11.2011, Stara mestna elektrarna, Elektro Ljubljana, SI

FOTOGRAFIJE:

 

VIDEO:

---

DRAGE DRAGE (2007)

Drage drage je plesna predstava, ki izhaja iz kvaziinstitucionalnega statusa sodobnega plesa v Sloveniji in temelji na užitku do fizičnega in gibajočega. Koreografinja je k sodelovanju povabila šest plesalk in igralk, ki v komaj znosni bližini sinhronih fizičnih akcij zasledujejo osebne angažmaje in se soočajo s kulturnimi konvencijami in stereotipi. Formalno in vsebinsko predstava vzpostavlja več vrst želenja sodobnega plesnega telesa in v njej ustvarjalke ne soobstajajo po principih izločene sredine, nasprotij, poenotenja ali skladnosti. V predstavi so v položaju, ko jih zapeljujeta lastna želja in užitek. Obenem pa se poskušajo poistovetiti s svojo družbeno vlogo in se izogniti ujetosti v odnos, v katerem bi lahko upoštevale le učinke svoje maske na druge. Zato poskušajo uprizoriti odprtost v hkratnem sobivanju z željo drugega.

SODELAVCI:
Koncept in koreografija: Maja Delak
Ustvarjalke in izvajalke: Maja Delak, Katja Kosi, Barbara Krajnc, Jelena Rusjan, Vlasta Veselko, Urška Vohar, Nataša Živković
Dramaturgija: Katja Praznik
Scenografija: Marko Peljhan
Originalna glasba: Gipo Gurrado, Attila Faravelli
Oblikovanje svetlobe: Urška Vohar
Kostumografija: Nadja Bedjanič
Prevajalka: Katja Kosi
Lektorica: Simona Ana Radež
Oblikovanje: Špela Drašlar
Fotografije: Zoe Vincenti
Tehnična izvedba: Janko Oven
Tehnična pomoč pri scenografiji: Bojan Mastilovič
Izvršna producentka: Sabina Potočki
Pomoč pri produkciji: Nina Janež

Premiera: 6.10.2007, Festival Mesto Žensk / City of Women, PTL, Ljubljana

RECENZIJI PREDSTAVE DRAGE DRAGE:

»Namesto preverjenih koreografskih postopkov je Majo Delak tokrat posebno zanimala odprta, zrahljana struktura, ki je nasledek spraševanja, kako skonstruirati formo, ki razkrije vizijo sedmih ustvarjalk. Ne le da se v predstavi srečata režija in koreografija (svojevrsdtno plesno gledališče, kjer je gibalno-plesni material povezan s pevsko-igralskimi vložki), koreografinja je hkrati režiserka, ki s šestimi soustvarjalkami snuje predstavo. Takšen način dela predpostavlja obsežne predhodne diskusije, ki omogočajo artikulacijo tako posameznih pozicij kot skupne vizije. Koeografinja je konceptualni navdih z oblikovanje strukture našla pri Sedgwickovi, ki v skladu z deleuzovsko topologijo in razmislekom o alternativnih načinih uprostorjenja vpeljuje koncept zraven, ki omogoča nehierarhizirano sobivanje sedmih likov. (…) Glede strukture predstave Drage drage je posebno pomenljivo tudi, kako zavedanje o moči institucije (kulturnopolitične instance, ki kroji umetniško produkcijo in distribucijo) postane integralni del predstave. Z realizacijo scenografske zamisli Marka Peljhana, da je celoten prostor predstave opremljen z nadzornim sistemom, je vzpostavljena metafora sistema, ki sodobnoplesno dogajanje predvsem nadzira, namesto da bi ga ustrezno podpiral.”  Mojca Puncer, Maska – Pasaža pogleda, št. 113-114, pomlad 2008…»Ženska« ustvarjalnost v Sloveniji: Primer sodobnega plesa

“Drage drage so predstava, ki je angažirana v najžlahtnejšem pomenu besede, saj je njen angažma usmerjen v iskanje novih prostorov za gibanja misli in telesa. … Maja Delak v predstavi konceptualno in realno odpira telo in gib za vozlišča hkratnih manifestacij ženskega in gibalno-plesnega, v katerih sedem plesalk in igralk – poleg avtorice še Barbara Krajnc, Jelena Rusjan, Vlasta Veselko, Urška Vohar, Nataša Živković in prevajalka v angleščino Katja Kosi – v prostoru-času predstave, ki nastaja tako iz gibalnega kot mentalnega materiala, povezuje nasprotja med zunanjim in notranjim, moškim in ženskim, javnim in intimnim. Tako spregovori o dvojnosti sprejemanja svojega spola kot tudi o okvirjanju svojega spola v konvencije spola drugega. Različne vloge, ki jih preigravajo performerke, so izrazito heterogene, od Vampirele, krhkega angela, toreadorja do Adriana Celentana. Kot vztrajno drseči označevalci z izmikajočmi se označenci omogočajo tematizacije in problematizacije stališč protagonistk, ki so hkrati intimne in politične. In to ne samo v trenutku, ko vseh sedem nastopajočih pograbi puške in jih nameri v občinstvo, da bi mu odstrelile s spolom in kulturo pogojene predsodke in konvencije, a se njihova na videz radikalna gesta že v naslednji sekvenci ob glasbi iz filma Barbarella zmehča v všečno plesno zabavo, ki oznanja vseprisotnost družbe spektakla.” Tomaž Toporišič, Dialogi, št. 11-12, 2007

FOTOGRAFIJE:

VIDEO: