plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja

Tina (Martina) Dobaj (1980, Maribor) je leta 2002 končala umetniško akademijo P.A.R.T.S. v Bruslju. Po šolanju je bila sprejeta v profesionalno skupino ROSAS priznane belgijske koreografinje Anne Terese de Kearsmaaker. Kmalu zatem je dobila angažma v predstavi The Vile Parody of Address koreografa Williama Forsytha. Ko se je vrnila v Slovenijo, je začela učiti profesionalne treninge v Ljubljani in v gledališču v Mariboru, kasneje pa je obnovila stik z Brusljem in poučevala tudi tam različne treninge in delavnice. V letih 2003-2018 je bila pedagoginja sodobnega plesa, kasneje tudi baleta na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana – SVŠGL, smer sodobni ples Ljubljana, kjer je sodelovala tudi pri uvajanju ter pisanju programov za umetniško gimnazijo. Od leta 2018 poučuje sodobne plesne tehnike na Konservatoriju za Balet Maribor.
S koreografskim prvencem Cesta (2003) je prejela dve nagradi Povodni mož, s predstavo Geiko (2004) pa nagrado Münchenskega festivala. V produkciji Flote je še ustvarila predstavi Ring in Kore wa tada no sen desu (2006 in 2007). Sodelovala je tudi z zborovodjo Karmino Šilec in naredila koreografijo za njen projekt Adiemus (2003) in CS LIGHT (2007). Z Gregorjem Kamnikarjem je sodelovala pri predstavah Odprto od do in Kapital. Slednja je bila povabljena na Brisbane festival v Avstraliji (2011), kjer je avtorica izvedla delavnice na Queenslandski univerzi ter študente integrirala v predstavo. Aprila 2013 je v New Jerseyu poučevala na plesni šoli MADLOM koreografinje Maje Milenović Workman, kasneje pa plesala v njeni predstavi Namišljena resnica, ki je bila premierno izvedena septembra 2013 v Stari mestni elektrarni v Ljubljani. V New Yorku je 2013 sodelovala v improvizacijskih projektih skupaj z legendama jazz glasbe, z Reaggijem Workmanom in Kenom Vandemarkom v režiji Maje Milenovič Workman. Med leti 2014 in 2019 je ustvarjala performanse z glasbenikom Andrejem Hrvatinom pod imenom LaMuG-Zi.

AVTORSKE PREDSTAVE

KOREOGRAFSKA IN PLESNA SODELOVANJA

PEDAGOŠKO DELO

NAGRADE

MEDIJSKI ZAPISI

Tina Dobaj: Maribor je zaspan, ni prebojev – Večer, 5. 6. 2017 – Melita Forstnerič Hajnšek

PODROBNEJE O PREDSTAVAH

BARDO – PROSTORI PRAZNINE (2019)

Ko se iz telesa zavedanje osvobodi, postane realnost podobna sanjam.
Kam in kako potovati je odvisno od zgodb in odločitev, ki smo jih izbirali v času življenja.
Te breztelesne sanje prehajajo skozi stanja, ki jim pravimo Bardo.
Lahko so čudovita izkustva, lahko so zastrašujoča. Skozi prostore pišejo različne zgodbe, stanja tri ženske, lahko bi bile samo tri duše.
Na pot so stopile vsaka zase, vsaka v svojem prostoru, pa vendar se njihove zgodbe prepletajo skozi stanja vse do praznine.

Ples: Tina Dobaj, Evin Hadžialjević
Koreografija: Tina Dobaj
Avtorska glasba: Damaris Potočnik
Scenografija: Nina Šulin
Fotografija: Janez Klenovšek
Video produkcija: Youreup
Organizator: Martina Dobaj
Koprodukcija: Narodni dom Maribor
Partner: Galerija Plesa Maribor

27. in 29. 11. 2019 ob 19.30 – premiera in ponovitev – Mali oder, Narodni dom Maribor

Medijski odzivi:
Parada plesa
Večer

FOTOGRAFIJE:
Tina Dobaj: BARDO, PROSTORI PRAZNINE (foto: Janez Klenovšek)

 

VIDEO:

---

SILHUETA (2016)

“All material in nature, the mountains and the streams and the air and we, are made of Light which has been spent, and this crumpled mass called material casts a shadow, and the shadow belongs to Light.”

“Vsa snov narave, gorovja, potoki, zrak in mi, je iz obsevajoče Svetlobe; in ta zmečkana gmota materije meče senco in ta senca pripada Svetlobi.”
Louis Kahn

Koreografinja črpa navdih iz arhitekturnega vidika senčenja in preigravanja svetlobe. Še posebej se nanaša na dela arhitekta Louisa Kahna; ta meni, da je tema sence naravni del Svetlobe, ki poraja materialnost, katere namen je, da meče senco. Senca je nedosegljiva, nedoločljiva. V svojem obrisu ponuja nekaj neznanega, lepega, zanimivega, malce strašljivega, zabrisanega. S svojo naravo je silhueta vezana na nevednost in strah pred neznanim, čeprav nam je obris poznan. Obstaja torej dvojnost v sami senci. Določeni del pušča skrit, prekrit, sklicuje se na radovednost in temeljno željo, da raziščemo, česar še ne vemo. Silhueta dopušča tako grozo kot vljudnost. Pomeni vez med očitnim in neočitnim.

Koncept, koreografija in ples: Tina Dobaj
Video in fotografija: Maja Modrinjak
Avtor in izvajalec glasbe: Andrej Hrvatin
Violina: Sausan Hussein
Kontrabas: Žiga Golob
Oblikovanje luči: Urška Vohar
Oblikovanje tiskovin: Matjaž Wenzel
Koprodukcija : Lutkovno gledališče Maribor, Minoritska cerkev
V sodelovanju z Galerijo Plesa Maribor
Predstava je nastala s pomočjo Mestne občine Maribor

Predstavitev odlomka iz predstave Silhueta: 9. 10. 2016 – VII. Plesna nacionala – CK Španski borci Ljubljana

Premiera 25.11. 2016, ponovitev 26.11. 2016 v- Minoritska cerkev, Lutkovno gledališče Maribor

MEDIJSKI ODZIVI

“(…) Pod osvetljenim obokom in ob gladki stranski steni se Tina postavi v eno od svojih razpotegnjenih poz s pogledom v gledišče, je živa freska na prazni steni, kip človeške lepote in upanja. Kaj kmalu pa se iz te estetske oblike izoblikuje kip pradavnine, metaforični prehod enega od človeških oblik ali ena od levitev možnega arhetipa na poti do človeške preobrazbe. Kot bi se s pogledi sprehajali po nevidni zgodovini Minoritske cerkve, ko Tina ob glasbeni spremljavi oblikuje nove plastične forme, ki se pretakajo v senčnem ozadju. Silhuete se množijo ob njenih umetniških izlivih, se sprehajajo pod oboki, ponavljajo, spreminjajo in so ujeti likovni trenutki plesalkinih nemirnih senc, ki z novo tehnologijo senčijo ter polnijo stene z novim umetniškim optimizmom. (…). Potem nastopi veliki preobrat, ko se plesalka napoti na plesna tla in obrača nove liste novih plesnih oblik, zapleše z vso zanjo značilno ustvarjalno intenziteto, razbija mistiko ter praspomine, je ženska, je plesalka, ki živi tu in zdaj in se prebija skozi sedanjik. Je poetična, vendar povsem prizemljena v tej svoji sodobni koreografski ter sakralni poemi v neslišnem glasu, vendar v tonih in tenzijah svojega izvrstno uglašenega gibalnega instrumenta, s tem svojim telesom, izpolnjenim tudi z njej lastno umetniško substanco. (…)”
Silhueta Tine Dobaj je umetniški dogodek, ki vliva upanje in optimizem!, Daliborka Podboj, Parada plesa, 20. 12. 2016

SILHUETA – PLESNA PREDSTAVA (Intervju s Tino Dobaj in Majo Modrinjak), RTV SLO, TELE M, 6. 12. 2016

FOTOGRAFIJE: Tina Dobaj, Silhueta (foto: Maja Modrinjak)

VIDEO:

---

NAMIŠLJENA RESNICA (2013)

Ženska, upodobljena v predstavi, je razmeroma svobodna in izobražena, hkrati pa omejena znotraj nedorečenega iskanja pomena lastnega obstoja. Vsak dan se srečuje s pričakovanji in agresijami, ki jih sicer predpisuje okolje, vendar je sama odgovorna za odgovor in zato njihov nenehni pritisk. Sproti se ujema v past in se ne sooča s subjektivnim mnenjem. Edina pot, da obstane, je popolna sprememba.

Koncept, poezija, scenarij in režija: Maja M. Workman
Koreografija: Maja M. Workman in Tina Dobaj Eder
Izvedba, ideja: Tina Dobaj Eder
Zvok, glasba v živo: Andrej Hočevar
Glas, igra: Ayana Workman
Lučno oblikovanje: Luka Curk
Glas, igra: Ayana Workman

Produkcija: Flota, Ljubljana
V sodelovanju z: SNG Maribor, Bunker Ljubljana
S podporo: Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo

Premiera 7. 9. 2013, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana

Medijski odzivi 

Namišljena resnica kot duet giba in glasu, plesalke in tolkal
“Nenehno intenzivna Tina Dobaj Eder je plesno in igralsko izvrstna ter tudi z obraznim izrazom ne oziraje se na dinamičnost oziroma statičnost­ sekvenc prepričljivo uprizarja razcep, v katerem se izgubljenost spodvije v iskanje, smeh v jok, infantilnost v zrelost in strah pred spremembami v sprijaznjenost ter pomiritev.”
Mojca Kumerdej, DELO, 18.09.2013

Kakšna je plesna resnica?
“Namišljena resnica Maje Milenovič Workman in Tine Dobaj Eder je s prepričljivo režijsko roko v jasninah koreografske berljivosti kompleksno izpisana drama o ženski razcepljenosti med lastno zunanjo podobo in notranjim glasom, ki se svojega nezadovoljstva (notranji glas) najraje znebi  z novimi zunanjimi okraski, novim nakupom, ko sama sebe vedno znova prevara, vse dokler se zavestno ne vzame v roke ter sproži lastno transformacijo. Ki jo lahko le ona sama.
Parada plesa, Daliborka Podboj, 5. 10. 2013

Povezave:  VIDEO VIMEO | FLOTA | PARADA PLESA | FACEBOOK EVENT | SIGLEDAL.ORG

---

KAPITAL (2009)

Kapital Tina in Gregor koreografirava skupaj, ga pleševa in skozi to koncipirava na sami predstavi. Ker je več Tin in več Gregorjev, to ni samo duet, ampak gneča. Uporabljamo vse, kar nam je na dosegu. Tako tisto, kar nam je najbližje, kot tisto, kar nam je najbolj oddaljeno. Prvine plesa krožijo po nas kot dobrine, kot oseba, ki pogleda globlje, da lažje pride na površje. Nadenemo si pretkano premišljeno izmišljena imena, da bi preprečili kakršnokoli prepoznanje v tem kroženju. In zakaj potem obdrživa svoji imeni? Iz navade, čisto iz navade. Da se v zameno za to narediva še toliko bolj neprepoznavna.

Kapital je telo kapitalista brez organov ali kapitalističnega jaza. Toda kot tak – kapital namreč – ni samo tekoča in okamenela substanca denarja, pač pa tudi da sterilnosti denarja obliko, preko katere denar potem lahko producira denar. Kapital je oblika cirkulacije kot dom, v katerega nenehno vlagaš.

Koreografija in ples: Tina Dobaj Eder, Gregor Kamnikar
Scenografija: Maja Rijavec
Glasba: Samo Pečar
Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak
Fotografija: Petra Veber
Strokovni sodelavki: Petra Veber, Barbara Novak
Producentka: Ksenija Kaučič

Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota
Koprodukcija: Flota Ljubljana, Ops! zavod Ljubljana, Plesni Teater Ljubljana
Partner: Bunker

Premiera: 28.9. 2009, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana

Medijski odzivi:

Sedeč na Kapitalu
“Ko se Marx dobro prodaja, gre družbi slabo. Ko je razprodan, je jasno, da nekdo profitira od revščine drugega«. Ne, to ni izsek iz spremnega materiala predstave Kapital, ampak izjava berlinskega založnika ob predlanski razprodaji Marxovega Kapitala. Gledališki list – v zgodovini slovenske odrske umetnosti najtežji – je na zunaj sicer oblikovan kot Marxov Kapital, ki pa za Kazalom, v katerem so navedeni sodelavci, namesto teksta vključuje nekaj kilogramsko reciklažo reklamnih obvestil, ki se vsakodnevno nabirajo v nabiralnikih, sam objekt pa med predstavo služi tudi namesto stolov, na katere se obiskovalci posedejo.Marx pa se ne le dobro prodaja, ampak tudi trendovsko uprizarja, kot je v zadnjem letu mogoče opaziti ne le v Sloveniji, ampak tudi v tujini.
Poleg plesalcev in avtorjev, Gregorja Kamnikarja in Tine Dobaj Eder – v Kazalu sta navedena kot činitelja kapitalistične produkcije – v predstavi sodelujejo tudi performerji, ki prav tako sede v publiki gibalno in besedno improvizirano intervenirajo v njuno izvedbo. Tako je v sobotni ponovitvi ena od njih ob prižgani lučki listala po katalogu in si nekaj zapisovala, medtem ko sta plesalca prostorsko večinoma kar zanimivo izvajala gibalne kombinacije med posedeno publiko, pri čemer se je njuna izvedba na napovedano vsebino navezovala zgolj v občasno odtujenem, robotoiziranem gibu, kostumografsko pa z obešenimi etiketami, prepetimi na »nova« oblačila, ki jih je mogoče razumeti tudi kot etiketo, ki vključuje ceno in lastnosti samega nosilca. Da sedimo – tokrat dobesedno – na Kapitalu, se je občinstvo zavedelo šele na samem koncu, ko si je plesalka od gledalcev izprosila njihove torbice in nahrbtnike, Gregor Kamnikar pa ob lučki sedečo sodelavko naprosil za poračun, ki pa je bil naslednji: ker izvedba štirideset minutne predstave stane 2400 evrov bruto in je torej vrednost minute 60 evrov, lahko publika dobi dodatek, če si ga želi in ga je pripravljena plačati. Po Kamnikarjevih besedah med vsemi uprizoritvami Kapitala doslej najradodarnejša publika je v sobotnem večeru zbrala slabih 60 evrov in si tako prislužila dodatno minutno odrske izvedbe. Ob tem ni jasno, ali sta avtorja publiko s tem postavila v pozicijo »človeku prijaznega« kapitalista, ki stremi k temu, da do pičice poplača delavčevo delo in ne bogati na račun presežne vrednosti neplačanega delavčevega dela (no, v resnici uprizoritve finančno ni pokrila publika s kupljenimi kartami, ampak dotacija MzK), ali pa sta želela pokazati, da brez denarja ni ne kruha niti iger.”
Mojca Kumerdej, Delo, februar 2010

Dinamična cjelina (gostovanje u Zagrebačkom plesnom centru)
Kapital je plesna predstava zanimljive i zabavne forme, dinamične interakcije s publikom. Na duhovit i povremeno uznemirujući način oslovljava aktualno pitanje – što je kapital, ali i kolaps u koji dovodi prevođenje svih vrijednosti u novac.
Razina plesne izvedbe izuzetno je visoka; iz CV-a Tine Dobaj Eder čitamo da je članica trupa kao što su Rosas i Forsythe, a iz njezinog eksplozivnog i bogatog nastupa jasno je i zašto; Gregor Kamnikar, koji se bavi istraživanjem tjelesne inteligencije i somatskim tehnikama, upečatljiv je i snažan plesač. Koreografski je jasno da svaki od autora unosi u izvedbu vlastiti tjelopis, vlastitu dinamiku i osobnost, koja se ujedinjuje u prostoru zajedničke ideje.”
© Iva Nerina Sibila, KULISA.eu, 7. prosinca 2009.

Povezave: BUNKER  | FLOTA |

FOTOGRAFIJE

VIDEO

Dodatne video povezave: YOUTUBE 1, 2 |  EUROPEANA