koreografinja, plesalka, performerka, kuratorka, producentka

Teja Reba (1978, Ljubljana) je študirala umetnostno zgodovino na univerzi Sorbonne v Parizu in scenske umetnosti na univerzi Utkal v Indiji in na univerzi Kyushu na Japonskem. Na področju sodobnih plesnih umetnosti se je izobraževala v Centru za novi ples v Freiburgu, na seminarjih ImpulsTanz na Dunaju, v Nomadic College-u (ZDA), v Axis Syllabus dance teacher programme (Bruselj) in v domačih izobraževalnih programih Emanat-Agon, PTL in Intakt. Od 2004 profesionalno deluje na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti kot samozaposlena v kulturi (koreografija, performans, ples, režija). Sodelovala je s skupino Forced Entertainment (Tim Etchells), z režiserjem Janezom Janšo, Dušanom Jovanovićem, Sebastijanom Horvatom in mnogimi drugimi domačimi in tujimi koreografi. V tandemu z Lejo Jurišić, s katero tesno sodeluje od 2008 dalje, je leta 2013 prejela Nagrado Ksenije Hribar. Isto leto je bila izbrana na Art+Biennale New York, kot ena izmed dvestotih najbolj obetavnih umetnikov na svetu. Sodelovanje razvija tudi z vizualno umetnico in scenografinjo Petro Veber in s plesalcem Loupom Abramovici. Predstava 650 izkušenj je bila s strani kritike označena kot najvznemirljivejša slovenska predstava sezone 2011. S predstavami uspešno gostuje na pomembnih lokalnih in mednarodnih prizoriščih. Kot umetnica je delovala tudi v evropski mreži A Space for Live Art in raziskovalni platformi Identity Move!
Med leti 2016 in 2020 je bila programska vodja Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti – Mesto žensk, leta 2021 pa je sodelovala kot programska in idejna sodelavka. V društvu Mesto žensk je ob vodenju festivala kurirala več mednarodnih razstav ter mentorirala in producirala dela slovenskih ustvarjalk. Oblikovala je nove celoletne programske aktivnosti: digitalni arhiv, specialno knjižnico za sodobno umetnost in feminizem, program kulturno-umetnostne vzgoje, mednarodni rezidenčni program in zbornik Reflecting City of Women. Skupaj s partnerji je zasnovala in vodila večletne evropske projekte Performing Gender – Dance Makes Differences, Musica Femina, Women on Women, Be Part, Performing Gender – Dancing in Your Shoes. Mesto žensk je v času njenega vodenja dvakrat prejelo naziv EFFE Label, ki ga najkakovostnejšim festivalom v Evropi podeljuje Evropsko združenje festivalov, in nagrado princese Margriet, ki jo podeljuje Evropska kulturna fundacija.
Bila je tudi predsednica Društva za sodobni ples Slovenije (2013-2016), kjer je koordinirala in iniciirarala projekte na področju izobraževanja, arhiviranja, promocije, mreženja in zagovorništva, članica UO Prešernovega sklada RS (2014-2016) ter podpredsednica Dialoške skupine za nevladne organizacije na Ministrstvu za kulturo. V letu 2020 je sodelovala kot umetniška direktorica v delovni skupini za pripravo kandidature Mestne občine Ljubljana za Evropsko prestolnico kulture 2025.

Teja Reba – Mrežni muzej

AVTORSKE PREDSTAVE

AVTORSKA SODELOVANJA

VLOGE V DRUGIH GLEDALIŠKIH IN PLESNIH PROJEKTIH

FILM, VIDEO, RADIO

PEDAGOŠKO DELO

DRUGO

NAGRADE

PODROBNEJE O PREDSTAVAH

MADE WITH LOVE (DELO IZ LJUBEZNI), 2015

Si že kdaj kaj izgubila? Kam pa gredo izgubljene stvari? So potem te stvari izgubljene? A če jih nimaš več, potem niso več tvoje? Ampak kako je lahko neka stvar sploh tvoja? Kako veš, da je tvoja? Nekdo ti jo je dal? Nekaj si dala v zameno, da si nekaj dobila? Kaj pa, a lahko rečeš, da si izgubila ljubljenega človeka? Ampak kako lahko izgubiš človeka? Je človek lahko tvoja last? Si ti last svoje mamice? Skrbi zate? Je to tvoja soba? A ti pospravljaš svojo sobo? Kdo pa? A je oči plačan za to? To ni njegovo delo? Kaj pa je njegovo delo? Aja, ampak kaj pa pospravljanje, to ni delo? Se pravi, da je delo lahko plačano ali pa neplačano? Aja, eno je služba, drugo pa delo? Ampak, to drugo delo, je to delo ali je to ljubezen? Potem delaš, ko ljubiš? Je ljubezen delo?

Tejo Reba tako kot v prejšnjih delih še naprej zanimajo razmerja med fizičnimi, čustvenimi in političnimi dejanji. Ta dejanja se vedno gibljejo na mejah – med estetiko in ideologijo, med referencami (ponavljanje) in možnostmi novega (razlika), med sublimnim in objektnim, med spolom in spolnostjo, med vsakdanjostjo in umetnostjo, med pogumom in ranljivostjo. Izhaja iz osebne izkušnje skorajšnje smrti pri porodu, samega porodnega dela kot ekstremnega psihofizičnega stanja in nenadne smrti mame. Te soočene izkušnje uokvirja razmislek o dajanju življenja, o ljubezni in o delu (tako vidnem kot nevidnem), ki so jedro (pro)kreativnih procesov. Tokratno predstavo zaznamuje sodelovanje z vizualnima umetnikoma ter glasbenikom . Pri pripravi predstave smo se dotikali številnih tematik, povezanih z materinstvom,  starševstvom, delitvijo vlog, neplačanim skrbstvenim delom ter novimi oblikami družin. Te teme bi radi širše osvetlili v pogovorih po predstavah.

SODELAVCI:
Avtorica in koreografinja: Teja Reba
Nastopajoči: Teja Reba, Loup Abramovici
Dramaturginja: Suzana Koncut
Oblikovanje zvoka in avtorska glasba: Eduardo Raon
Oblikovanje prostora in svetlobe: Meta Grgurevič in Jaša
Oblikovanje svetlobe in tehnično vodstvo: Igor Remeta
Strokovna sodelavka: Barbara Kapelj Osredkar
Fotografinja: Nada Žgank
Fotografija zgoraj: Miha Fras
Grafično oblikovanje: Ajdin Bašič
Vodja produkcije in izvršna producentka: Tina Dobnik
Odnosi z javnostmi: Janja Tekavec
Produkcija: Maska
Premiera: 12. januar 2015, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana

ODLOMKI IZ RECENZIJ PREDSTAVE DANES JE JUTRIŠNJI VČERAJ:
“Delo iz ljubezni z ostrino in subtilnostjo, z uprizarjanjem nelagodja in humorja inteligentno in izvedbeno izvrstno osvetljuje koordinate družinskih razmerij in vlog ter žensko lovljenje ravnotežja med poklicem in vlogami matere, ljubimke in partnerice.”
Ocenjujemo: Delo iz ljubezni, Mojca Kumerdej, Delo, 29. 1. 2015

“Prihod otrok na oder bi tako lahko razumeli kot vdor realnega, se pravi kot tisto, česar sama predstava ne more reprezentirati. Toda predstava nič ne reprezentira, temveč producira, deluje, dela. In ravno nastop otrok, ki je hkrati tudi dramaturški klimaks predstave, je mesto, ko se zabriše razlika med delom in družino, delom in prostim časom, delom in življenjem. Nastop otrok bi lahko razumeli zgolj kot prisotnost, ki ne ukine le reprezentacije, ampak tudi performativnost. Lahko bi rekli, da ima družina na odru prosti čas, kar bi lahko tudi pomenilo, da se čas predstave začasno suspendira. Kajti preživljanje časa z otroki ni čas dela, ni čas predstave. Ali pač – “mamica dela,” kot pravi Teja Reba. In res, mamica dela, čas predstave je čas dela, ne glede na to, kaj se med tem časom dela. “Otroci so vredni toliko kot delo,” pravi Reba in ponovi Abramovici. Kar pomeni, da je tudi prisotnost otrok performativna gesta; še več, otroci postajajo performerji, umetniki. Delo iz ljubezni tako ne odpira le vprašanja neplačanega in skrbstvenega dela, marveč vprašanje produkcije in reprodukcije – produkcije in reprodukcije umetnosti in umetnika. Delo-ljubezen, ljubezen-delo, delo iz ljubezni in ljubezen iz dela, ta novodobna past svobode umetniško subjektiviteto postavi med produkcijo in reprodukcijo. Ko življenje, bios, postane temeljna produkcijska sila, se namreč meja med produkcijo in reprodukcijo, delom in ne-delom zbriše. Natanko umetnost pa je zaradi svoje dejavnosti, to je produkcije afektov, izhajajočih iz potencialnosti, središčno mesto tega izbrisa. In kaj je ljubezen drugega, če ne afekt; in kaj je otrok drugega, če ne ime za potencialnost?”
Delo iz ljubezni, Alja Lobnik, Robert Bobnič, Radio Študent – Teater v eter, 16. 1. 2015

“V celoti je Delo iz ljubezni nase prevzelo veliko umetniško in politično odgovornost. Odprlo je razpravo, nad katero se, če hočemo ali ne, vedno pnejo ostra politična in čustvena pričakovanja. Imeti v tej razpravi kritično stališče ni majhna stvar, saj se lahko nad nas vsak čas zgrne dušebrižniška garda državljanov in državljank. Rebova je povedala to, kar bi povedale mnoge matere, če bi jim prisluhnili kot osebam, ne kot funkcijam.”
Ta vesela mati kot konstrukt, Ana Schnabl, Dnevnik, 16. 1. 2015

FOTOGRAFIJE (Nada Žgank in Miha Fras)

---

DANES JE JUTRIŠNJI VČERAJ / METAMORFOZE 2°: Izgubljeni (k)raj, 2014

Danes je jutrišnji včeraj je predstava, ki prepleta dve naraciji, ki se povezujeta v razmisleku časa, želje, ideala, ljubezni, izgube in smrti. Vsaka se na svoj način sooča s praznino, z uprostorjenjem brezizhodnosti trenutka, in s poskusom odriva, odskoka na drugo stran.

METAMORFOZE 2°: Izgubljeni (k)raj – v središče je postavljena ideja izgubljenega (k)raja. Ta kraj je realno nemožen, a vendar obstaja kot skupek želja, kot izvorna človeška fantazma, ki se razteza v dve smeri – je posameznikov v preteklost postavljeni utemeljitveni akt, vozlišče predstav, od koder konstruira svojo osebnost, in je njegova projekcija v prihodnost, ideal, h kateremu stremi. Ta kraj je tisti, zaradi katerega življenje nikoli ni to, kar bi hotelo biti, a je obenem šele zaradi njega točno to, kar je. Kot tak je ta kraj temeljno utopičen. Ljubezen je odgovor, kaj je vprašanje?

Prikazuje noč krize, ki je mogoče tako osebna kot tudi globalna. Moški in ženska uprizarjata fragmente, za katere se zdi, da prihajajo iz njunih življenj, njunih ljubezni in njunih možnih smrti. Performerja uporabljata minimalistične koreografirane geste in narativne momente, ki raziskujejo ideje potrebe, želje, užitka in izgube. Preigravanje teh vlog poudarja napetost med subjektom in imaginarnim, med objektom in realnim.

SODELAVCI:
Režija in koreografija: Teja Reba, Loup Abramovici, Bara Kolenc
Performerja: Teja Reba, Loup Abramovici
Zvočna podoba: Mitja Cerkvenik
Prostorska in svetlobna podoba: Urška Vohar
Kostumografija: Urška Recer
Odrska tehnika: Borut Cajnko
Odnosi z javnostjo: Saša Kejžar
Izvršna produkcija: Nataša Zavalovšek
Produkcija: Exodos, KUD Samosvoj Koprodukcija: Kud POZITIV, Dijaški dom Ivana Cankarja
Premiera: 21. 4. 2014, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana

ODLOMKI IZ RECENZIJ PREDSTAVE DANES JE JUTRIŠNJI VČERAJ:
“Izjemna performerja Teja Reba in Loup Abramovici imata v skupni režiji in koreografiji z Baro Kolenc očitno dovolj manevrskega prostora in režijske podpore, da izoblikujeta novo vrsto odrske zrelosti. Igralsko in fizično prezenčno sta kos zahtevnim temam, kot so vprašanje časa, ljubezni in izgube, ne da bi ju odneslo v patetiko, čeprav se mestoma zaradi iskrenosti in fizične surovosti, ki meji na performans, znajdemo nevarno blizu meje neke intime. To je seveda posebej spolzko predvsem, če vemo, da sta performerja partnerja tudi v privatnem življenju. Golota, grizenje in izmenjava tekočin so sestavni deli njunega manevra, ki pa nikoli ekscesno ne izstopijo iz skromnega, melanholično pridušenega vzdušja odrske podobe.”
Pia Brezavšček, Radio Študent, 2014

“Avtorjem in izvajalcema je skozi konsistentno strukturo z besedno in gibalno pripovedjo ter s premišljenim interpretacijskim razponom uspelo zarezati v »opno življenja« in jo surovo in tu pa tam subtilno razpirati brez patetike, uprizoritev pa vizualno in vsebinsko podkrepita zvočnost in svetlobna projekcija na sivi steni, ki učinkuje kot skozi okno prodirajoča, upanje vzbujajoča topla svetloba, ki pa se na koncu, tako kot okno, izkažeta za zgolj optično iluzijo.”
Mojca Kumerdej, Delo, 2014

FOTOGALERIJA (Exodos, foto: Nada Žgank)

---

DRUGA SVOBODA, 2013

Svoboda je nasilen projekt, ki se konstantno spopada z nevarnostjo, da bi padel nazaj pod pregon oblasti, ki predstavlja varnost in ugodje, hkrati pa duši. Nikoli ni več kot eno generacijo stran od izumrtja. Biti svoboden. Pomeni tega ultimativnega stavka so lahko zelo različni, vedno odvisni od posameznika, ki se odloči biti svoboden. Vsakršna avtonomija se pravzaprav začne ravno pri osebni odločitvi, da bom svobodna. Odločitev je izrazito individualna, kar pa ne pomeni, da se jo lahko udejanji v neki izolirani situaciji, saj je vedno del procesa socializacije. Praktciranje svobode v nesvobodni družbi je lahko zelo zapleteno, dostikrat tudi naporno, po drugi strani pa edino politično emancipatorno početje. Čeprav bi iz naslova predstave lahko domnevali, da iščemo odgovor na vprašanja, kaj je svoboda, kako jo dosežemo, kako biti svoboden in podobno, gre pri Drugi svobodi za nasilno poigravanje z mejami, omejitvami in nenapisanimi zapovedmi kapitalističnega in konzervativnega načina mišljenja.

SODELAVCI:
Avtorici in izvajalki: Leja Jurišić, Teja Reba
Scenografija, oblikovanje svetlobe in kostumov: Petra Veber
Avtorska glasba: Davor Herceg
Producent: Žiga Predan
Produkcija: Bunker, Ljubljana
Koprodukcija: Pekinpah / Kink kong
Premiera: 13. 6. 2013, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana

MEDIJSKI ZAPISI IN RECENZIJE PREDSTAVE DRUGA SVOBODA:

“Skozi prepletanje plesa in gledališča s performansom spodvijata robove ekstremnih telesnih stanj in se brezkompromisno lotevata vsebin, ki zadevajo kolektivni in intimni upor proti svetu, ki večino ljudi potiska na margino… Danes sodita med najvznemirljivejše slovenske koreografe, zagotovo pa sta med njimi najbolj drzni.”
Mojca Kumerdej, Sobotna priloga, 2013

“Koreografinji, plesalki in performerki Leja Jurišić in Teja Reba, znani tudi kot tandem Bele grudi, sta prvič presenetili leta 2009 s projektom Med nama, ki je uvedel njun transgresivni humor, naskakovanje stereotipov, ludizem, prevpraševanje telesa. S projektom Zofa se je igra besed kazala kot lucidni preblisk, kot nadrealistični absurd ali politična nekorektnost, kakršno sta manifestirali tudi z vdorom na okroglo mizo Rehearsing freedom, kjer so v navzočnosti takratnega ministra Simonitija debatirali o svobodi vaj, obenem pa zavzeli prostor za vaje… Predstava Druga svoboda je s tematizacijo spola in telesa znova udarila na polno.”
Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik, 2014

“Leja Jurišić in Teja Reba sta naši najdrznejši odrski umetnici. Čeprav smo ju dotlej že poznali kot plesalki in koreografinji, sta se dokončno izstrelili kot celoviti odrski ustvarjalki. Seveda ne le zato, ker sta na odru, da bi podkrepili svoje sporočilo, pripravljeni na vse … temveč tudi zato, ker sta duhoviti, prodorni, prava osvežitev slovenskih odrov.”
Vanja Pirc, Mladina, 2013

“Avtorici v Drugi svobodi združita nekaj motivov iz svojih prejšnjih solo in skupnih komadov, ki jih razvijata v eksperimentalnem duhu, brez odvečnega obremenjevanja z natančnim določanjem dramaturških mej predstave. Strah pred svobodo se spet izkaže kot simptom zavrte seksualne oziroma politične emancipacije, ki zahteva samoorganizacijo procesa osvoboditve.” Nenad Jelesijević, Radio Študent, 2013

FOTOGRAFIJE (Petra Veber, Nada Žgank)

 

VIDEO