plesalka, koreografinja, plesna pedagoginja

Kaja (Valenti) Lorenci, rojena leta 1981 v Mariboru, je leta 2006 je diplomirala na Salzburg Experimental Academy of Dance (SEAD). Po končanem študiju je kot plesalka sodelovala v predstavah Andreje Rauch Podrzavnik, Mateje Bučar, Gregorja Luštka in Rosane Hribar, Madeleine Karlsson in Aleksandre Stratimirović, Shimrit Golan, Katje Legin, Nataše Berce, Karmine Šilec (Carmina Slovenica) in Vite Osojnik.
Z avtorsko predstavo Zven telesne tišine (2011) je v sodelovanju z Ivanom Mijačevićem začela razvijati svojevrstno metodo ustvarjalnega dela in pristopa h gibu. Leta 2016 je nastala njena druga celovečerna avtorska predstava Morda na videz kdaj kot vsi ljudje s petimi plesalci, leta 2018 pa avtorska predstava Tristanov akord ali sladki poslej.
Več let je poučevala sodobno plesno tehniko na SVŠGL umetniški gimnaziji, trenutno pa na AGRFT opravlja magistrski študij iz Umetnosti giba. Leta 2017 je prejela Nagrado Ksenije Hribar v kategoriji “perspektivna koreografinja”, ki jo podeljuje Društvo za sodobni ples Slovenije.

Kaja Lorenci: Repertoar (sigledal)

AVTORSKE PREDSTAVE

KOREOGRAFIJE IN SODELOVANJA

PLESALKA, PERFORMERKA

PEDAGOŠKO DELO, MENTORSTVO IN DRUGA SODELOVANJA

NAGRADE

PODROBNEJE O PREDSTAVAH

Kaja Lorenci: MORDA NA VIDEZ KDAJ KOT VSI LJUDJE (2016)

V predstavi Morda na videz kdaj kot vsi ljudje Kaja Lorenci razmnoži formo dueta z različnimi plesnimi nalogami in konfiguracijami, pri čemer je duet zamejen z dvema možnima koreografskima kontrastoma: solom kot plesnim samogovorom plesalke, kar je nekakšen predpogoj za vstop v komunikacijo z drugim, ter skupinsko koreografsko konfiguracijo, v kateri dueti vstopijo v svojo nerazločljivo mnoštvo. Duete lahko beremo kot dinamiko posameznikovega samozavedanja, kot mesto srečanja, zaupanja, negotovosti, pa tudi (samo)izgube ali bremena. Avtorica se giblje na meji, kjer bi koreografija utegnila stopiti na polje različnih naracij in kjer bi plesalci lahko dobili svoje karakterne poteze, a njene koreografske konfiguracije skrbi predvsem njihovo zadrževanje v polju koreografskih problemov. Tako je mogoče njeno delo razumeti kot svojevrsten postopek deteatralizacije, s katerim koreografija nikoli ni izključno in do kraja formalen predlog, hkrati pa se odpoveduje možnosti, da bi iz nje vzniknila še tako nedoločna drama. Morda bi se dalo reči, da gledališki motor pri delu Kaje Lorenci proizvaja koreografske konstelacije, ki postajajo pomensko lepljive, kadar se dosledneje odpovejo svoji možni teatralizaciji. Srečevanja petih plesalcev pa so pogojena z neko odpovedjo obrambam in samozaščitam, ki so naseljena v naša sodobna telesa. Prav nobene mistike ni v tem, ampak materialnost v najširšem možnem smislu. (Rok Vevar)

Avtorica: Kaja Lorenci
Soustvarjalci in izvajalci: Žigan Krajnčan, Katja Legin, Kaja Lorenci, Dejan Srhoj, Nataša Živković
Glasba: sz3 (Ivan Mijačević, Aleš Zorec)
Dramaturgija: Rok Vevar
Oblikovanje luči: Urška Vohar
Fotografija: Nada Žgank
Prevodi: Katja Kosi
Izvršna produkcija: Sabina Potočki
Administracija: Nina Janež
Produkcija: Emanat
Koprodukcija: Bunker/ SMEEL
Partner: Društvo Mesto žensk / Festival Mesto žensk 2016

Premiera:
04.10.2016, Festival Mesto žensk, Stara mestna elektrarna Elektro Ljubljana
Ponovitve:
21.11.2016 – Stara mestna elektrarna Elektro Ljubljana
10.03.2017 – Festival Gibanica, SMEEL, Ljubljana
27.09.2017 – Festival Platforma/Performa, Maribor
30.01.2018 – Festival Bobri, SMEEL, Ljubljana
30.01.2018 – Festival Bobri, SMEEL, Ljubljana
15.10.2018 – Improspekcije, Zagreb, Hrvaška

Medijski odzivi:

(…) Predstavi, v kateri poleg avtorice nastopajo odlični gibalci in izkušeni improvizatorji – Katja Legin, ki je bila na premieri še posebno elementu, Nataša Živkovič, Dejan Srhoj in mladi Žigan Krajnčan -, gre namreč prej kot za zapiranje pomenov za njihovo razpiranje. Njihov trud je uperjen iskanje načinov, kako je mogoče skozi plesne situacije srečevanj na odru vzpostaviti vrsto prisotnosti, ki je lahko tako umetni situaciji, kot je odrska, vseeno kar se da vsakdanja, nezaigrana, spontana, hkrati dovolj formalizirana, da se ne pogreza zasebnost »resničnih odnosov« med samimi performerji.
Morda bi lahko to misel potisnili celo še dlje in rekli, da so iskali tisto, čemur je francoski filozof Gilles Deleuze rekel »singularnosti«. To so specifične točke napetosti in potencialnosti materije, ki so unikatne pri vsaki stvari. A ne gre za individualnosti, za subjektivnosti, bodisi »performerske« bodisi »gledališke«, za celoti izdelane, sebi konsistentne like. Singularnosti so prej obče kategorije, samo do te mere, kolikor je za ljudi splošno imeti telo čeprav svoja posamezna telesa vsak naseljuje po svoje in vsakem odnosu drugače. Singularnosti namreč obstajajo samo v srečevanjih in igri sil. Ravno srečanje in igra pa sta tudi glavna motiva predstave Kaje Lorenci.(…)
07.10.2016, Dnevnik, Koreografski ključ do vsakdanjosti, Pia Brezavšček

(…) Predstava z ozaveščanjem gibalne komunikacije v ospredje postavlja gibalno raziskovanje srečevanj in odnosov, a brez fiksiranosti na določeno identiteto (podobo, osebo, zgodbo). V tem vztrajanju je plesalcem uspelo izluščiti gib, ki deluje popolnoma vsakdanje – z njega oluščili morebitne obloge estetizacije in dekoracije, vse do “čiste” materialnosti gibalnega jezika, s katero spregovori telo v svoji kinetični govorici. Ples se razstavi v nekakšno osnovno abecedo gibalnega jezika, ki deluje sveže in univerzalno, s čimer presega potencialno nevarnost, da bi predstava zapadla v vase zagledano polje zgolj plesnega in koreografskega zanimanja, sploh ker je v osnovi postavljena na izčiščenih plesnih in koreografskih nalogah vzpostavljanja gibalnih struktur od sola kot začetne točke za vstop v komunikacijo, do forme dueta in skupinske dinamike.
…Na izpraznjen oder plesalci vstopajo in izstopajo iz avditorija, tako so morda zadržani impulzi ali pomisleki pri težavah vstopanja v stik in komunikacijo še bolj izpostavljeni – kje, kdaj, kako začeti ali končati, kakšen je moj impulz. A predstava se ne boji razkriti običajnih premolkov, negotovosti, razume jih kot del komunikacije, ne njeno napako.
(…) Predstava Morda na videz kdaj kot vsi ljudje pokaže, kako lahko telo in gib iz teh uhajata in znova iznajdevata eno izmed možnih lastnih govoric. Ostaja na ravni mehanizma gibalnega jezika in se odpoveduje vsebini govorice. Ne zavrača morebitnega branja vzniklih podob, vsekakor pa pristajanje na podrejenost in shematiziranost telesnega jezika.
14.11.2016, RTVSLO MMC, V preiskovanju izkušnje in govorice telesa, Nika Arhar

• 07.10.2016, Parada plesa, Ženske so v mestu. Med njimi tudi Kaja Lorenci, Nina Žnidaršič
• 30.11.2016, Radio Študent, Morda na videz kdaj kot vsi ljudje, Alja Lobnik
• 30. 12. 2016, Dnevnik, Top 2016, Poznavalci priporočajo – predstava Morda na videz kdaj kot vsi ljudje je bila uvrščena med najboljše odrske dogodke leta 2016
• 19. 4. 2017, Dnevnik, Telo je berljivo, intervju, Pia Brezavšček

Fotografije:
(fotogalerija Mesto žensk)

 

Video:
https://vimeo.com/185833220

---

Kaja Lorenci, Ivan Mijačević: ZVEN TELESNE TIŠINE (2011)

Plesna predstava Zven telesne tišine Kaje Lorenci in Ivana Mijačevića je nekakšna koreografska manifestacija komunikacijskega šuma, njun umetniški zastavek pa se osredotoča predvsem na ples kot obliko komunikacije. Umetnika na ironičen in humoren način motrita razmerje med verbalno in plesno govorico kot dvema oblikama komunikacije, ki druga drugi pomenita nekakšen izhod v sili ali nadomestek za neuspeh. Hkrati pa je Zven telesne tišine nekakšna past, v katero bi se utegnil ujeti dogodek v obliki plesa. Plesalca pravita, da skušata “ustvariti popolni trenutek s čakanjem, s poslušanjem, z odmevanjem (v drugem), z zvenenjem (v drugem)”, da bi našla “vznik plesnega”, hkrati pa to počneta s tolikšno mero diskretnega humorja, da njuna glorifikacija plesnega ideala kot nečesa zunajjezikovnega, polbožanskega deluje kot ironični komentar diskurza modernih plesnih avtopoetik.

Koncept, ideja: Kaja Lorenci
Avtorja predstave in izvajalca: Kaja Lorenci,Ivan Mijačević
Zvočna podoba: Kaja Lorenci, Ivan Mijačević
Kostumografija: Tomaž Tomljanović
Oblikovalec svetlobe: Jernej Lorenci
Produkcija: Zavod Federacija Ljubljana
Koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana

Premiera: 31.3.2011 – Plesni Teater Ljubljana
Ponovitve: 1.4.2011 ob 20.00 – Plesni Teater Ljubljana
18. 9. 2012 – Ples-Rob-Središče, Mreža sodobnega plesa in Gibanica 2012 na turneji -SMEEL Ljubljana
27. 9. 2012 – Premik v Maribor, Platforma in Modul Dance – II. Gimnazija, Maribor (foto)
21.2.2013 – Festival Gibanica, dvorana Duše Počakja, Cankarjev dom
Gostovanje: 27. 4. 2014 – Platforma.hr, Plesni centar Tala, Zagreb (v vlogi Kaje Lorenci alternacija Katje Legin)

Medijski odzivi:

(…) Zven telesne tišine bi opredelila kot študijski plesni premislek, intelektualno poglabljanje v plesno materijo in raziskovanje procesne  nadgradnje, ko se skuša determinirati plesno formo v odnosu do soplesalca in do gledalca, tudi do samega sebe kot izvajalca; ko se plesalec nenehno sprašuje, kaj je njegov namen, kje je njegovo mesto in kdaj nastopi notranji poriv, ki rezultira v gibalni proces. (…)
Kaja Lorenci in Ivan Mijačević sta se odločila za skupen projekt, ki bi po Kajini ideji temeljil na idejnem izviru in procesu nastajanja plesne uprizoritve – kako med seboj plesalca komunicirata, kako sploh začenjata in kaj se ob nekem začetku zgodi. Ivan je dejal, da sta začenjala in začenjala, se vračala in se na koncu koncev odločila, da vse nastopajoče vmesne faze in nastale oblike tudi predstavita. Tako je nastala predstava, ki nima končne oblike, je ples začetkov in nepopolne zaključne forme, skratka plesna študija brez datiranega podpisa. Zven telesne tišine je intimni prostor dveh akterjev, dveh, ki iščeta, se prilagajata, se skušata zbližati, dveh oseb, ki bentita, se znata spodbujati in tolažiti, tudi dveh pogledov, ki se nenehno sprašujeta. Plesni ustvarjalci dodobra poznajo vse te v predstavi nakazane faze in procesne oblike nekega ustvarjanja ter novega nastajanja. In ker je uprizoritev Zven telesne tišine močno odvisna od medsebojnega čutenja in razpoloženja obeh nastopajočih, je lahko prav duhovito žlahtna ali nekoliko bolj hladno delujoča, in tokrat je zamegljeno obstala nekje vmes. (…)
Parada plesa, Ljubljana kot najlepše plesno mesto na svetu /Festival Gibanica in Mreža sodobnega plesa za uvod v plesno jesen, Daliborka Podboj  12. 10. 2012

Fotografije:

(galerija 1 – Saša Huzjak, galerija 2 – Nada Žgank)

 

Video