koreograf, režiser, plesalec, umetniški vodja, pedagog

Branko se je rodil 5. februarja 1963 v Trbovljah. S plesom se je začel ukvarjati že v osnovni šoli v Hrastniku, kot plesalec standardnih plesov in član folklorne skupine. Kot mladinec je ustanovil breakdance skupino Gumiflex, s katero je poleg priložnostnih nastopov ustvaril tudi dve gledališki predstavi. Več let je bil tudi član in vodja hrastniške folklorne skupine in bil hkrati tudi član folklorne skupine France Marolt v Ljubljani. Po srednji šoli se je vpisal na Fakulteto za šport v Ljubljani in hkrati začel profesionalno plesno kariero.
Njegovo vidnejše ustvarjanje se je začelo že leta 1986, ko se je pridružil Plesnemu teatru Ljubljana in kot del takratne avantgardne skupine pod vodstvom Ksenije Hribar sodeloval v vseh pomembnejših produkcijah. Med letoma 1990 in 1993 je v Bruslju sodeloval s svetovno znanim koreografom Wimom Vandekeybusom. Z njegovo skupino Ultima Vez je prekrižaril svetovne plesne in gledališke odre. Leta 1994 je ustanovil neprofitni zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih projektov VITKAR ter svojo skupino fizičnega teatra Fourklor. Zavod in skupina sta štiri leta delovala v Hrastniku, kjer so ugledale luč sveta tudi prve celovečerne plesno gledališke predstave.
Že vrsto let deluje tudi v gledališčih kot koreograf oz. svetovalec za gib (produkcije Slovenskega mladinskega gledališča, Lutkovnega gledališča Ljubljana, Gledališča Koper, sarajevskega Narodnega pozorišta, Sarajevskega ratnega pozorišta, Anton Podbevšek Teatra Novo mesto, Mestnega gledališča Ljubljana, Lutkovnega gledališča Maribor, Prešernovega gledališča Kranj, skupine Betontanc…). Deluje tudi kot pedagog (SVŠGL Ljubljana, smer sodobni ples, plesni studio Intakt, akademija za ples Alma Mater Europaea), in vodi delavnice z mladimi, sodobni cirkus, fizično gledališče, ples na tkanini, obroču, vrveh…).  Kot umetniški direktor vodi Mednarodni festival scenskih umetnosti Rdeči revirji v Zasavju.

Spletna stran: Vitkar / sigledal – Repertoar / FB

AVTORSKE PREDSTAVE (koreografija, režija)

GLEDALIŠKE PRODUKCIJE (koreografija, odrski gib)

SODELOVANJA KOT KOREOGRAF, PLESALEC, PERFORMER

FILM, VIDEO

DRUGO

PEDAGOŠKO DELO

NAGRADE

Produkcijska hiša VITKAR zavod (dejavnosti in organizacija)

• organizacija in izvedba festivala sodobnega gledališča in plesa RDEČI REVIRJI od leta 2003 dalje

Mednarodni festival Rdeči revirji je plesalec in koreograf Branko Potočan osnoval v Hrastniku že leta 2003. V letu 2019 je nadaljeval z »revirsko« naravo, saj se je v letu 2013 razširil iz Hrastnika tudi na sosednji zasavski občini Trbovlje in Zagorje.
Temeljna ideja festivala je v povezovanju; skrbi za kulturno-umetniški utrip Zasavja, namenjen je spoju med tradicionalnimi in sodobnimi vsebinami in oblikami kulture in umetnosti v lokalnem okolju, s čimer odpira nove prostore vidnosti med-žanrskega in medgeneracijskega povezovanja.
Tako program, kot vsebine festivala, pomenijo dejanje kulturne decentralizacije, ki je vitalnega pomena za razpršitev in pretočnost kakovostnih umetniških vsebin iz centrov na periferijo.
Udarno ime tradicionalnega festivala uprizoritvenih umetnosti Rdeči revirji izhaja iz sinonima za tri zasavske doline (Trbovlje, Hrastnik, Zagorje), ki so včasih predstavljale vrelišče boja za pravice delavskega razreda. Z zapiranjem rudnikov in tovarn pa izginja tudi bistvo, ki je botrovalo nastanku teh dolin, in osnovne ljudske vrline delavskega človeka (poštenost, delavnost, preprostost in iskrenost), ki dajejo identiteto krajem, ki so nastali iz človekovega dela in boja za delavske pravice. Festival zato predstavlja način, kako vrednote ohraniti oziroma jih ponovno prebuditi v drugačni obliki.
Festival Rdeči revirji je v sedemnajstih letih zrasel v tradicionalni mednarodni festival, ki v dobršni meri prispeva h kulturni oživitvi in identiteti mesta Hrastnik in širše zasavske regije ter vnaša kulturno dogajanje tja, kjer ga večinoma ni. V tem kontekstu je »puščica« festivala uperjena v srž problematike razslojenosti, neenakega dostopa do kulturnih dobrin, v socialno vlogo kulture pri urbani regeneraciji ter v problem migracije z odgovornostjo do lokalnega okolja. Festival je v tem kontekstu »upor« proti izpraznjenosti umetniških vsebin in dogodkov, v zvezi s čemer bi lahko govorili o regionalni umetnosti, namen katere je, da sloga današnjega časa ne izumlja (ker je že tu), temveč v njem aktivno sodeluje. Na ta način istočasno izpolnjuje tudi druge funkcije, kot na primer kombinacija med etnično obarvanimi in vrhunskimi vsebinami, podpiranje nadarjenih (mladih) umetnikov različnih generacij, žanrov in področij, prevzemanje mesta posrednika kulturnih vsebin v lokalno okolje in odpiranje dialoga med lokalnim in mednarodnih okoljem. Festival vsako leto vključuje tudi različne lokalne umetnike, ki so širše prepoznavni, medtem ko je cilj in motiv Rdečih revirjev vseskozi enak; okrepiti kulturno-umetniško delovanje v Hrastniku in širši zasavski regiji.

• Skupina Fourklor

Skupino fizičnega gledališča Fourklor (ust. 1994) zaznamuje predvsem njen ustanovitelj – Potočan, ki že od vsega začetka pri svojem delu razvija lastno poetiko. Zanj je značilen liričen in melanholičen pristop; v sebi združuje obvladovanje in posluh za različne umetniške medijeprakse, hkrati pa je izjemno odprt za sodelovanje s široko paleto soavtorjev. V letu 2002 uvede v svoje delovanje zračne discipline (sodobni cirkus), s tem razširi profil skupine z novimi umetniškimi praksami in poveča nabor članov. V zadnjem času se Branko Potočan posveča raziskovanju specifičnih prostorov izven teatra ter nadgrajevanju in prepletanju značilnega giba z elementi sodobnih cirkuških tehnik ter na ta način odpira vrata novim umetniškim praksam. Fizično gledališče Fourklor je od začetka estetsko prepoznavno po tipični gibalni podobi svojega vodje. S svojim pogledom in hkrati s svojo raznolikostjo je Potočan začrtal samosvojo smer v sodobnem plesu.

• Pedagoško delo: idejno vodenje in izvajanje usposabljanja – program vadbe zračnih disciplin s področja sodobnega cirkusa (ples na tkanini, vrvi in viseči obroč), kot tudi vadbe s področja gledališča objekta (object theatre)

Iz občasnih delavnic, ki jih je Branko Potočan vodil od 2002 dalje, od leta 2012 kot prvi v Sloveniji izvaja redno organizirano vadbo zračnih disciplin. Kvalitetni nivo udeležencev usposabljanja se je v tem času močno dvignil, zato se je pojavila potreba, da pridobljena tehnična znanja, artikulirajo na višji nivo.
Tako so nastale predstave plesa na tkanini (Nedokončano nebo, Ventilator, Just hanging around, Med zemljo in nebom, Prišli smo z drevesa in na drevo se vrnemo), s katerimi je skupina Fourklor gostovala v Sarajevu (Sarajevski ratni teatar), na festivalu Rdeči revirji v Hrastniku, na festivalu Kamfest, Klovnbuf in Trnfest v KUD France Prešeren (Center slovanskih kultur) v Ljubljani.
Branko Potočan je konceptualno vzpostavil tudi produkcijski model – cirkuški kabaret Cirkus na mesec, ki je zasnovan kot sklop cirkuških predstav zračnih disciplin, ki se predstavljajo ob koncu meseca čez celo šolsko leto. Vsak predstava ima mozaično strukturo in je sestavljena iz niza krajših točk, ki tvorijo zaokroženo celoto. Predstavljene točke so nadgradnja vzgojno izobraževalnega procesa zračnih disciplin, ki jih je skupina Fourklor intenzivno razvijala in predstavljala v KUDu France Prešeren (sezona 2016/2017).
V letu 2015 je v koprodukciji Vitkar zavoda in KUD Priden možic nastala celovečerna cirkuška predstava Rose v deželi cirkusa, rež. Branko Potočan, ki je bila večkrat odigrana v Kulturnem domu Kamnik. V letu 2016 je v koprodukciji Vitkar zavoda in KUD Priden možič nastala tudi cirkuška predstava Rose sreča Perkmandeljca, kot produkcija festivala Rdeči revirji, rež. Branko Potočan.
Njegovo koreografsko pot je močno zaznamovala tudi uporaba rekvizitov – objektov, s katerimi je na svojski način oral ledino v slovenskem plesno gledališkem prostoru. Tudi ta pomemben segment redno vključuje v koreografski in izobraževalni proces.
Pri organizaciji in izvedbi delavnic sodobnega cirkusa je Branko Potočan sodeloval s številnimi pedagogi: Bruno Kief (zračna akrobatika), Volodia Lesluin (tkanina in vrvi), Mitja Samardžija (akrobatika), Emiliano Ron (vrvi), Gabriel Tramullas (vrvi), Raphael Perrenoud (talna akrobatika, talni obroč) idr.

•  produkcija predstav drugih slovenskih koreografov (Rosana Hribar, Jana Menger, Gregor Luštek, Tina Janežič, Sebastjan Starič (…)

 

---

PODROBNEJE O PREDSTAVAH

OBMOČJE ZA PEŠCE (2004)

»V plesnem solu Branka Potočana Območje za pešce, metafori za cono, v kateri se lahko izognemo mestnemu vrvežu, je utrip urbanega življenja mogoče čutiti drugače, bolj avtentično in prvinsko. To je območje, v katerem se posameznik lahko sprosti v počasnem gibanju in je mozaik nadrealizma, situacijske konfrontacije želenega in neizživetega z realnim, ki meša fikcijo s stvarnostjo.

»Območje za pešce poznamo v vseh večjih mestnih jedrih kot prostor, ki je namenjen izključno pešcem. V tem območju se ljudje prosto gibljejo, srečujejo in opazujejo dogajanje okrog sebe, ne da bi bili ogroženi od vseh vrst vozil, ki bi jim omejevala takšno gibanje. Je prostor, kjer življenje v mestu poteka v zamiku in doživlja drugačno čutenje urbanega utripa.
Pri meni se “območje za pešce” kot termin s svojo pomenljivo pomenskostjo pojavlja kot nujen dodatek našega vsakdana in predstavlja kontrapunkt stresnemu norenju od jutra do večera. S tem mentalno uravnavam psihosocialno ravnotežje. Tu se prepustimo domišljiji, da razširi svoja krila in nas ponese v ne slutene višave, kjer vladajo drugačni zakoni fizike in eksistiranja. To vidim kot varovalni ventil za sproščanje hotenj, želja, idej in potreb, ki smo jih ali jih še čutimo, hočemo, rabimo, želimo; pa tudi, če samo za trenutek in v zanosu fikcije. Ponavadi so to stvari, ki so v nasprotju s težo realnosti – lebdenje, letenje, valovanje …« Branko Potočan

SODELAVCI:

Avtor in koreograf: Branko Potočan
Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar
Oblikovanje luči: Tomaž Štrucl
Produkcija: Cankarjev dom, 2004

GOSTOVANJA IN PONOVITVE:

S predstavo Območje za pešce se je v okviru mednarodne mreže Plesna avtocesta (Dance Roads) Branko Potočan v začetku leta 2004 predstavil v uglednih gledališčih v Evropi in Kanadi: v Cardiffu (Welsh Independent Dance, Chapter Arts Centre, Walles, Velika Britanija); Berlinu (Tanztage Berlin, Sophiensæle, Nemčija); Luksemburgu (Théâtre Danse et Mouvement); Istresu (Théâtre de l’Olivier, Francija); na Dunaju (dietheater Wien, Avstrija) in v Montrealu (Tangente, Quebec, Kanada).

2008-2015: september 2008 Dance Union Festival London, Velika Britanija; julij 2009 Festival Lesoleil Lanšprež Trebnje, Slovenija; december 2009 SARTR pozorište, Sarajevo, BIH; julij 2010 Festival plesa i neverbalnog kazališta Svetvičenat, Hrvaška; julij 2010 Festival FIAR Palmela, Portugalska; december 2010 Dom kulture, Kamnik; november 2011 Ratno pozorište, Sarajevo; november 2011 Mini teater, Ljubljana; junij 2012 KUD France Prešeren, Ljubljana; oktober 2012 Dijaški dom Ivana Cankarja, Ljubljana; november 2012 Gledališče Glej – Evropska noč gledališč, Ljubljana, Slovenija; december 2013 BITEF Teatar Beograd, Srbija; maj 2015 Plesni forum Celje, festival Korpus, Slovenija

IZ MEDIJEV:

»Solo Območje za pešce je lahkotna in sproščena miniatura, ki jo odlikujeta Potočanova izjemna domišljija in občutek za koreografijo ter izvedbo detajlov, kar nemalokrat izpelje s presenetljivimi in humornimi rešitvami. Območje za pešce je premišljeno strukturiran solo, v katerem Branko Potočan prepleta svoji najmočnejši koreografski prvini: gibalno detajliranost in odlično izvedbo.«
Mojca Kumerdej, Neznosna lahkost gibanja, Delo, 30. januar 2004

»Potočanov najnovejši solo učinkuje na formalni ravni sprva kot nekakšen zbir zanj značilnih koreografskih prijemov, ki pa jih avtor v nadaljevanju učinkovito nadgradi. Izjemno pomembno je, da predstavo v celoto veže očiten dogajalni tok, ki gledalca sprva povabi v strukturo, v nadaljevanju z oblico iskrivega humorja angažira njegov pogled, ga pospeši in usmeri v problematizacijo tako običajnega (»uličnega«) kot plesnega (»odrskega«) giba, začini z nekaj sijajnimi akrobatskimi domisleki in nato iz upočasnitve izpusti nazaj v »natempirano« realnost. Potočan v Območju za pešce odlično obvlada tako koreografijo kot izvedbo, osnovna ideja je premišljena, njen prenos na oder pa dovolj dovršen, zato velja solo kot celoto označiti za zelo dober.«
Anja Golob: Različno hitri pasovi, Večer, 6. februar 2004

»Čeprav nas tarejo dvomi, ali Branko Potočan še sodi med nadebudne ustvarjalce, ki naj bi jih razvažala avtocesta, naj rečemo, da se ji je Cankarjev dom pridružil s sijajem, z magijo, ki jo seva njegovo Območje za pešce. Potočan je seznam doslej preplesanih rekvizitov podaljšal za vrv, na kateri bingljajoč izkuša breztežnost in letenje, za pisarniški stol, na katerem izvaja prvine orodne telovadbe ter za telovadne kroge, na katerih ob pompozni muziki izvaja herojske poze in si celo, ob pomoči škripčevja, privošči stopiti na konice prstov in predriblati nekaj ženskih baletnih figur. Navzlic komičnemu zastavku, ki ga podkrepi izborna debilana Mitje Vrhovnika – Smrekarja, navzlic naporu in koncentraciji, se zdi, da od vragolij, ki jih uganja telo, distancirani Potočan leti z neverjetno lahkoto in spokojen, da si je našel začasno avtonomno cono. Vrhunski gibalni zalogaj. Priporočamo.“
Jaša Kramaršič Kacin; Plesna avtocesta, Rodeo: Blitz – Tanz, Mladina, 2. februar 2004

VIDEO – Območje za pešče

FOTOGRAFIJE

---

ZARJAVELE TROBENTE (2005)

Branka Potočana zanima predvsem vseobsežna interakcija: med človekom in njegovim okoljem, plesalci na odru, akterji in rekviziti, zgodbo in gibom, igro in glasbo, humorjem in resnico, umetnostjo in občinstvom. Kot da bi šlo za refleksijo vsakdanjega življenja in samorefleksijo telesa – ko telo spregovori brez besed. Plesne, gledališke, cirkuške in akrobatske prvine se prepletajo, povezujejo, združujejo in dajejo akterjem na odru širok repertoar gibov, s katerimi pripovedujejo zgodbo. Ta izhaja iz vsakdanjega življenja, a je estetizirana, umetniško obdelana. Tako tudi navadni, vsakdanji predmeti, kot so stol, palica in vrv, postanejo rekvizit in neločljivi del predstave in scene.

Tem idejam sledi tudi zadnja predstava Branka Potočana Zarjavele trobente. Mojstrsko obvladovanje telesa in tiha komunikacija s scenskimi rekviziti, ki od akterjev na odru zahteva prave akrobatske veščine, sta le en vidik Potočanove predstave. Zarjavele trobente se namreč igrajo z besedno zvezo »delati cirkus«, zato s sintezo sodobnega gledališča, življenja malih ljudi in cirkuške arene pričarajo cirkus po meri človeka – bistven je torej človek z osebnostjo, s specifičnimi znanji, z drugačnostmi in s telesom. Te kakovosti avtor obravnava in razvija minimalistično, s fellinijevskim humorjem in z militantno natančnostjo, kar odkriva čarobnost preprostih stvari in trenutkov. Hkrati te dogodke, s katerimi se vsakodnevno srečujemo, ironično problematizira in refleksira s pomočjo tehničnih in obrtnih spretnosti sodobnega cirkusa.
Telesa plesalcev se gibljejo na tanki meji med metafiziko in zaljubljenostjo v lastno podobo ter raziskujejo prostor v vseh njegovih dimenzijah. Ta vsebuje cel spekter mikrokozmosov, ki jih z različnimi točkami plesalci odkrivajo s pomočjo predmetov in svojih teles.
V svet cirkusa, razumljenega tako v pomenu akrobatskih veščin kot odkrivanja cirkusa v človekovem življenju in njem, gledalca pospremi živa glasba, ki daje predstavi pridih spontanosti, improvizacije in razgibanosti. Breztežnostni prostor na odru pa vseskozi spreminja gledalčevo perspektivo, znotraj katere za trenutek izgubi tla pod nogami in se ujame v predstavo.

Kot navdih za predstavo Branko Potočan navaja pesem Tonina Carotoneja:
»E’ un mondo difficile/e vita intensa/felicita’ a momenti/e futuro incerto/il fuoco e l’acqua/con certa calma/serata di vento/e nostra piccola vita/e nostro grande cuore …«
»Zapleteni svet/ in intenzivno življenje/ sreča/ trenutki/ negotova prihodnost/ ogenj/ voda/ koncert tišine/ sonata vetra/ naše malo življenje/ in naše veliko srce …«

SODELAVCI:

Fourklor in Fourmore kvartet
Režija: Branko Potočan
Aistentka režije: Rebecca Murgi
Plesalci: Primož Bezjak, Borut Bučinel, Tina Janežič, Gregor Luštek, Jana Menger, Branko Potočan
Glasba – avtorji in izvajalci izvirne glasbe: Tibor Mihelič, Marko Brdnik, Boštjan Narat, Vasko Atanasovski
Scenografija: Branko Potočan (ideja); Jaka Mihelič, Sandi Mikluž (izvedba)
Kostumografija: Nataša Recer
Luč: Tomaž Štrucl
Produkcija: Zavod Vitkar in Cankarjev dom, 2005

GOSTOVANJA IN PONOVITVE:

Julij 2006: v Istrskem narodnem gledališču, na 12. mednarodnem gledališkem festivalu PUF v Pulju, Hrvaška; na Trgu Duomo v Čedadu, na 15. festivalu Mittelfest v Čedadu, Italija; oktober 2007: v Cluj-Napoca, na Mednarodnem festivalu eksperimentalnega gledališča v Romuniji

IZ MEDIJEV:

»Naslov predstave Zarjavele trobente, s katero skupina Fourklor začenja drugo desetletje, je njen vodja Branko Potočan, precedil iz spomina na otroštvo, ko so zarjavele trobente naznanjale prihod cirkusa med hrastniške knape. Izhodišče je nostalgičen pogled na otroško doživljanje cirkusa, v katerem je bilo »vse čisto brez pomena, pa tako zares«. (…) Potočan se je s skupino Fourklor osredotočil na tisto, v čemer je izrazno najmočnejši: na povezavo giba in scenskih rekvizitov ter na drobne, tudi nevarne gibalne domislice, ki jih je vseh šest plesalcev izvedlo izvrstno. Cirkuško atmosfero kot reminiscenco na doživetje klasičnega cirkusa v otroštvu v živo soustvarjajo štirje glasbeniki (Marko Brdnik, Tibor Mihelič, Boštjan Narat, Vasko Atanasovski), ki »cirkuško melodiko« avtorsko reinterpretirajo, obenem pa zvočno spremljajo posamične gibalne akcije. Osrednji rekviziti predstave so konstrukcija iz kovinskih drogov, po katerih se plesalci kot notne osminke vešče zapletajo in odpletajo, in pa posamični drogovi, ki jih uporabljajo kot plezalne drogove, bradljo, osupljivo je tudi njihovo hitro podajanje in kroženje nad glavami občinstva. Predstava vsebuje nekaj duhovitih gegov, zlasti v izvedbi moških plesalcev; denimo mečevanje z gumijastimi palicami, med katerim plesalca proizvajata preprosto melodijo, pa nekaj sekvenc, v katerih je rahlo ironiziran klasični cirkus, kot je izvedba čarovniških in hipnotizerskih trikov in po odru blodeče telo brez glave. (…) Predstavo poleg izvrstne gibalne in glasbene izvedbe nastopajočih odlikuje kar nekaj koreografskih domislic v odnosu z rekviziti – poleg drogov tudi s stropa obešene klovnovske palice, po ročajih katerih se v zraku sprehodi eden od nastopajočih – in pa svetlobno oblikovanje Tomaža Štrucla, ki je cirkuško atmosfero soustvaril s toplo, oranžno lučjo in premišljenimi osvetlitvami in zatemnitvami scenskih rekvizitov.«
Mojca Kumerdej: Sodobna interpretacija cirkusa, Delo, 15. septembra 2005

»Koreograf se torej ne sprašuje “zakaj” bi plesalci izvedli določeno akcijo, ampak predvsem “kaj” in “kako” to narediti. Njegov fokus je osredotočen izključno na to, kaj plesalec dela v danem trenutku in prostoru. Svoje delo razume kot igro z nekaj vnaprej določenimi pravili. Rekvizit postane podaljšek telesa, z njegovo pomočjo plesalec razširi gibalne zmožnosti, premaguje težnost in se mestoma znajde v nevarnih odrskih situacijah z elementi akrobatike. Ves koreografski in gibalni material je tokrat organiziran okoli dolgih kovinskih palic, s katerimi plesalci potujejo po prostoru, jih uporabijo kot bradlje, drogove, pa tudi kot izvor zvočnih efektov v natančnih dolgih zamahih. Te neštete plesne in gibalne variacije so pogosto tudi nenavadne in presenetljivo inventivne, vendar se vsa ta plesna kombinatorika v drugem delu predstave vsaj delno že tudi izpoje. Najbolj navdušujoč je začetek, ko pred zagrnjeno zaveso v snopu svetlobe pristopiclja možic brez glave, potem se prizorišče odpre in na odru ugledamo bleščečo se konstrukcijo iz palic, po kateri se počasi spuščajo plesalci, osvetljeni s prelivajočo se barvno svetlobo. (…) Intenzivna plesna prezenca (predvsem pri Jani Menger, Tini Janežič in Primožu Bezjaku) nekoliko pomlajene ekipe plesalcev in Potočanova specifična plesnost v energični izvedbi duetov, solističnih nastopov in skupinskih koreografij izžarevata avtentičen šarm in vitalnost.«
Amelia Kraigher: Palica kot sedmi plesalec, Večer, 21. september 2005

FOTOGRAFIJE