ustvarjalka na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, plesna pedagoginja, pesnica in kulturna antropologinja

Radharani Pernarčič (1979, Ptuj) je je multidisciplinarna umetnica, ki prepleta področja uprizoritvene umetnosti, književnosti in vizualne umetnosti. Diplomirala iz etnologije in kulturne antropologije (OEiKA, FF, Ljubljana, 2005) ter iz sodobnega plesa in koreografije (SNDO, AHK, Amsterdam, 2007). Med leti 2009 in 2012 je bila zaposlena kot asistentka raziskovalka na oddelku za kulturno antropologijo (FF, Ljubljana) ter v sodelovanju z univerzami po Evropi izvedla vrsto delavnic za povezavo teoretskega znanja in performativnih veščin, obenem pa s svojimi znanstvenimi članki opozarjala tudi na problematiko samozaposlenih, ki jo je raziskovala že od leta 2003. Vse od takrat razvija kompleksen interdisciplinaren pristop in se spontano pomika med različnimi mediji/polji. Najraje ustvarja v okviru dolgoročnih projektov, pogosto pa kot gibalka/performerka sodeluje tudi z vizualnimi umetniki, s katerimi razpira vsej umetnosti skupno senzibilnost.
Na uprizoritvenem področju jo zanima predvsem gibanje prostora ter raziskovanje različnih načinov komunikacije, igrivosti in notranjih stanj/vzgibov, ki razpirajo performativno-gibalni material in relacije: slednje razvija zlasti v okviru večletnega projekta Na stalnem naslovu najinega početja z Gregorjem Kamnikarjem.
Od klasičnih formatov predstav se je zato preusmerila bolj k inštalacijam in improvizaciji. Pod vplivom Body Wheather prakse ter na podlagi večletnega lastnega vodenja delavnic in telesne vadbe za različne generacije (tudi otroke in starejše) je razvila samostojni gibalno-kognitivni trening in leta 2012 ustanovila platformo za vzgajanje in raziskovanje kinestetične inteligence, senzibilnosti in percepcije SENSEncePICNIC ter stopila v sodelovanje z zavodom Federacija. V letu 2014 je kot »tihi mentor« sodelovala z magistrsko študentko kognitivne znanosti (Dayano Hristova) ter z njo zasnovala serijo gibalnih preizkusov na oddelku za umetno inteligenco in rehabilitacijsko robotiko. Njeno spajanje različnih področij jo je 2014 privedlo v stik z Juhanijem Pallasmaajem, ko je bila povabljena, da napravi uvod v njegovo predavanje na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani ter kot komentator sodeluje na njegovi tedenski delavnici za študente, na temo preseganja forme pri snovanju prostora.
Izdala je tri pesniške zbirke, Vesolje žalujko, veter žaluzije (2008), Bull-roarer (2013; nominacija za Jenkovo nagrado) in Skalpel za sanjsko membrano (2022). Njena poezija je bila predstavljena v domačih in tujih literarnih revijah, zbornikih in antologijah, na mednarodnih festivalih ter bila prevedena v številne jezike (angleški, poljski, češki, katalonski, hebrejski, bolgarski itd.). Nekaj njenih pesmi iz prve zbirke so uglasbili Fake Orchestra in Andraž Polič, 2014 pa sta z Mariom Babojelićem ustanovila tudi svoj ansambel Icy Noctiluca, v okviru katerega je začela raziskovati nove potenciale poetično-glasbenega ustvarjanja. Trenutno je v nastajanju njena četrta pesniška zbirka Sinesteznik Castra Fik Arke (za Livyo Trustine Monrêve), v kateri se posveča sinesteziji jezika, (ne)samoumevnosti kulturnih praks in znanosti kot širokemu produkcijskemu polju – temam, ki jih dalje razpreda tudi v svojih vizualno-performativnih razstavah/inštalacijah z izumijami Castra Fik Arke.
Svoja umetniška dela gradi v razslojene, a celostne svetove, ki so vselej prepojeni z antropološko snovjo. Njen opus je kot DNK vijačnica stkan iz dveh dopolnjujočih se izraznih niti: humornosti, s katero razpira družbenokritične vsebine, in delikatne subtilnosti, s katero lovi poetičnost sveta. Čeprav se z umetniškim jezikom izmika enemu samemu značilnemu izrazu, pa vso njeno ustvarjanje zaznamuje vprašanje, kako izbezati samoumevnosti iz implicitnega, jih postaviti pred oči: v zavest.

Kontakt: rpernarcic@gmail.com

Povezave: Plesni vodič po katalogu udobja  /  Na stalnem naslovu najinega početja / SENSEncePICNIC  / Etnologija – etnoinfolab  / Neodvisni  / FB

INTERDISCIPLINARNA UMETNIŠKA DELA (performativna-vizualna-tekst)

Večletni (on-going) gibalno raziskovalni projekt 

SODELOVANJA (predstave, videi, razstave, koreografsko svetovanje itd)

PEDAGOŠKO DELO

POEZIJA

SAMOSTOJNE PESNIŠKE ZBIRKE

AVTORSKA POEZIJA ZA GLASBO

OBJAVE V MONOGRAFSKIH PUBLIKACIJAH (ANTOLOGIJE IN ZBORNIKI)

RECENZIJE IN DRUGI AVTORSKI PRISPEVKI 

ZNANSTVENE IN STROKOVNE OBJAVE

OBJAVE V MONOGRAFSKIH PUBLIKACIJAH

OBJAVE V INDEKSIRANIH STROKOVNIH REVIJAH

MEDIJSKI ODZIVI (recenzije, intervjuji, informativni prispevki – izbor)

PODROBNEJE O DELIH

IZUMIJE CASTRA FIK ARKE: poKLONI za INventivne naPRAVE / INVAINTIONS OF CASTRO FIK ARKA: NATURAL AND MAN-MADE
(koLEKCIJA originalnih del Castra Fik Arke, obogatena z izumi njegovih učencev, sledilcev, oboževalcev, cinkom in uranom v sedmi hiši) (2021/2020)

Interdisciplinarna inštalacija je nadgradnja prvotne razstave Radharani Pernarčič IZUMIJE IN PRA-SKICE CASTRA FIK ARKE (Layerjeva hiša, Kranj, 2020) – v sodelovanju z avtorji Cirkulacije2. Svojevrsten kozmos in »časovni stroj«, ki ga tvorijo skulpture, risbe, skice, izračuni, fotografije, besedila itd., dobi novo dimenzijo in motor z multimedijskimi napravami in pristopi. Radharani Pernarčič avtorstvo pravzaprav predaja (priznava) Castru Fik Arki, ambicioznemu geniju, ki izumlja nenavadne naprave in opravlja temeljite raziskave na področjih antropologije, paleontologije, astrofizike, biologije, arheologije, nevrologije, umetnosti itd. V vlogi njegovega kustosa mu omogoči, da njegova dela ugledajo luč sveta. Muzejska kolekcija, za katero bi na trenutke posumili, da jo je ustvaril kak sestavljen klon Leonarda da Vincija, Kurta Vunneguta, Jamesa Joyca, Woodyja Allena, Billa Brysona  itd., se sčasoma dopolnjuje: tokrat  poudarja Castrov širok vpliv na nove generacije znanstvenikov in izumiteljev. Na ogled so namreč tudi dela nekaterih Castrovih najvidnejših učencev in sledilcev iz kroga t.i. ‘cirkulacijske šole’, ki po njegovih stopinjah razvijajo vse bolj sofisticirane iznajdbe.

Postavitev gledalca ovije v klobčič čudaških fenomenov, tehnoloških izumov, biografskih prigod, interpretacijskih modelov, racionalizacij in narativov, ki prepleteni z banalnimi človeškimi vzgibi hodijo po tanki liniji med resničnostjo in nesmislom. Kombinacija izmišljenosti in bližine dejanskim dognanjem gledalčevo pozornost obrača k vsemu, kar se hoče izmuzniti kot »normalno« in »samoumevno«. V nihanju med filmsko komedijo, knjigo in klasično likovno razstavo se poigrava s kategorizacijo na prvi vtis (po videzu/formatu) in opominja, da je človeški svet družben konstrukt, proizvod simbolnega mišljenja. Sopostavitev naprav, ki delujejo tehnično, in tistih, ki pač delujejo na nas, saj jih poganjajo človeško zaznavanje, čutenje, asociiranje in predstavljanje, se jasno zoprstavi dominantni kulturni predpostavki o konstantnem linearnem napredku, pa tudi, da je zanj potrebna zgolj tehnologija. Castrovi izumi in spoznanja pa slednjič s svojo odnavezanostjo od antropocentričnih premis opominjajo predvsem, da kreativnost kot inherentna lastnost vsega živega ne pripala le človeku. Postavitev je tako subtilna kritika tehnokratske družbe, satiričen komentar na znanost-kot-religijo, akademskost, ideologijo kontrole, individualnega avtorstva idej/znanja ter legitimiziranja ali diskreditiranja resničnosti. Aktualno delo, ki v času poudarjanja verodostojnosti znanstvenih metod, znanost slikovito odstre kot kompleksno produkcijsko polje: procesualni vrtinec dognanj, osebnih zamer, rivalstva, dogem, pozicioniranja, radovednosti, zmot, doktrin, vzvodov moči, dostopa do financ, objav, prepoznavnosti, kulturne hegemonije, informiranja in kontrainformiranja, zanikanja, poguma …  Ali z besedami Castra Fik Arke: »Ego je sicer res zanič znanstvenik in avtor, je pa zato toliko bolj odličen material!«

SODELAVCI:
Koncept: Radharani Pernarčič
Avtorska dela (raziskave, skice, izumi itd.): Castro Fik Arka
Besedila: Radharani Pernarčič & Castro Fik Arka
Stalni soavtorji: Radharani Pernarčič, Cirkulacija2 (Stefan Doepner, Borut Savski)
Kolektivna mreža naključnih so-avtorjev: Juš Škraban, Sanja Simić, Alexander Pečnik, Boža Krajcer, Ajda Tomazin, Ivan Antić, Mitja Novak, DISKOlektiv, Mare Bulc, Ilona Jerič, Uroš Švigelj, Tadej Burger idr.

Otvoritveni pogovor o rodbinskem ozadju Castrovih raziskav dveh vodilnih poznavalcev Fik Arkove zapuščine: Rahdarana Bernarčič-Permanentič in Viktorj Žiga Mumomakić
Poezija o Castru Fik Arki: Rahmadani Permajčič (1897), Hardanari Peranči (1983), Radanahna Prenarinač (20017)

PRODUKCIJA: Cirkulacija2, Ljubljana & Layerjeva hiša, Kranj
Razstavo so podprli MOL (2021) in Layerjeva hiša, Kranj (2020)

25.3. – 21.4. 2021, Cirkulacija2, podhod Ajdovščina, Ljubljana
Otvoritev | 25.3.2021 | Performans: 25.3.2021 in 21.3.2021

MEDIJSKI ODZIVI:

Razstava Izumije Castra Fik Arke v Cirkulaciji2, informativni prispevek o razstavi -RTV SLO, Kultura, Meta Česnik

»[…] Zanjo prav gotovo velja to, kar je povedala Joanna Mytkowska, kuratorica varšavskega muzeja moderne umetnosti, ob prejemu nagrade Igorja Zabela: ‘Umetniki […] morajo ustvariti nove svetove komuniciranja. Ne zgodi se pogosto, ampak umetniki se včasih domislijo novih pogledov na svet – na intuitivni in zelo osebni ravni, a hkrati se to ne more zgoditi v izolaciji.’« (Sledi nečesa fantastičnega: Barbara Korun, »Izumije in pra-skice Castra Fik Arke, neodvisni.art)

»[…] Castro Fik Arka. Čeprav lahko zazveni tudi kot mastro fik varka, mojster fikcije in varke, se brez dvoma za njegovim poimenovanjem skrivajo še druge zanimive zgodbe. Ilustracije, besedila, šaljivi verbalno-vizualno-taktilni hibridi iz preteklosti in prihodnosti, domiselne besedne igre, nenavadne zabavne domislice v igrivem prasketanju […]znova in znova vabijo k sodelovanju, branju, občudovanju, razmišljanju, smehu in krohotu.« (Sledi nečesa fantastičnega: Nena Škerlj: TONOzaver, nejeverni zmajeglavec in drugi hibridi, Neodvisni.art)

FOTOGRAFIJE (z razstave v Cirkulaciji2, Ljubljana)

 

---

NA STALNEM NASLOVU NAJINEGA POČETJA (2013-)

Na stalnem naslovu najinega početja je večletni umetniško-raziskovalni projekt, ki kontinuirano poteka že vse od leta 2013. Uprizoritve, inštalacije ali videi se odvijajo na najrazličnejših prizoriščih (Novi Sad: Muzej sodobne umetnosti, Ljubljana: MotaTočka, atrij studia Premik, Studio Vitkar, Poligon-Tobačna, Španski borci-Neforma, galerija Jakopič, Cirkulacija2; Novo mesto: galerija Simulaker, knjigarna Goga; Nova Gorica: CARINArnica; na prostem itd.). Vztrajnostni moment projekta se samogenerira iz osnovne metode raziskovalnih Scorov, glede na posamezen score se obenem sproti izoblikuje tudi format posamezne predstavitve, ki je včasih bolj vizualno in spet drugič bolj zvočno orientirana, pri čemer je performativnost vselej osnova. Avtorja/performerja vsakič znova raziskujeta različna stanja, načine relacij, gibalni in snovni material ter ustvarjalni proces sproti reflektirata: zagledata očitno, postavita nova vprašanja, se oddaljita in se ponovno vživita. Delata s tistim, kar je tukaj, zdaj in se »ponuja samo«: s svojim začutenjem in senzibilnostjo prej pomagata procesu, da se odvije, kot pa fiksirata načrtovan rezultat. Prostor se tako enkrat spremeni v ogromen inštrument, drugič razleze v možgane, zaplete gledalce v nastajajočo zgodbo ali eksponatom vdihne razširjeno življenje. Performativni material tako nikoli ne »zatrdi« v popolnoma postavljeno formo, ampak ohranja odprta mesta, ki se razvijajo tekom performansa. Scori so v tem smislu enako metoda ustvarjanja kot tudi stvaritev zase.

SODELAVCI:
Idejna zasnova projekta: Radharani Pernarčič
Avtorja in izvajalca scorov: Srečko Jorš & Radharani Pernarčič
Občasni so-avtorji in sodelavci pri posameznih performansih/inštalacijah: Neven M. Agalma Mario Babojelić, Metod Banko, Mihaela Ciuha, Andrej Podbevšek

MEDIJSKI ODZIVI:
 »[…] Ne glede na to, kaj se dogaja z obema gibalcema, je ‘motrivec’ tisti, ki ga v počasnem odvijanju hepeninga načne nekakšna pretresenost, nekaj, čemur se ne samo preda, ampak vda, ker ga preseže. […] Metafora z mešanjem testa (moke in vode) v kadi dveh golih teles, ki najprej zamesita krušno testo kot neko primarno gesto vzpostavljanja neke situacije kot rezultante njunega telesnega odnosa, potem pa se iz vedno gostejše mase z muko trgata/rojevata, odlično zadene to ‘pradavnost’, saj se v procesu laokoonskega zapleta in izvijanja iz te živorodne gmote, ki je neki pra- ali pred-kruh (testo po končani predstavi spečeta na ognju), […] vzpostavi primarni dogodek človeka kot sestopa/nastanka biokulturnega bitja […]«  (Iztok Osojnik, Recenzentski zapis o tigrih in rekah, 6.11.2016)

Spacial history of MoCAV/MSUV,  Sonja Jankov

FOTOGRAFIJE: Sunčan Stone, Urša Valič, Mihaela Ciuha, Srečko Jorš, Radharani Pernarčič in obiskovalci

 

VIDEO:

---

 POLNE SOB S PRIPRTIH HODNIKOV (2009)

Polne sob s priprtih hodnikov je širši projekt, ki združuje znanstveno raziskovalno delo s plesnim gledališčem in poezijo. V sodelovanju z antropologinjo Sonjo Zlobko avtorica črpa material za predstavo iz apikativne znanstvene raziskave. Poleg tega se projekt ukvarja tudi z vzajemnimi transferji poetičnosti (iz verbalnega v gibalni in vizualni medij ter obratno), zato avtorica imaginarij in podobje črpa tudi iz svoje pesniške zbirke (Vesolje Žalujko, Veter Žaluzije) ter v proces vključi še verze drugih slovenskih pesnikov. Konceptualno se predstava naslanja na povezavo marginalnosti (marginalizacije) z občutki  totalne samote (osebne in družbene osamitve). Oboje se uteleša v treh ženskih likih in njihovih posameznih praksah, skozi katere se kažejo razsežnosti družbeno določenih konotacij in iz njih izhajajočih družbenih razmerij. Predstava pri tem ne poudarja toliko pojavnosti teh razmerij, temveč njihovo odslikavo na osebnem, duševnem nivoju posameznika, ki ta razmerja doživlja. Dogajanje se suče okoli treh likov:
– babice/porodničarke (ženske, ki skrbi za druge ženske in njihove tegobe, na skrivaj izvaja splavitve, pa tudi zaklinjanja in uroke za plodnost, čisti obsedenost iz krvi itd.)
– prostitutke
– čistilke/dekle.

Vsem trem je skupno to, da imajo opravka z liminalnim – krhkimi človeškimi dejstvi, ki jih preko družbenih mehanizmov prikrivamo, zanikamo in odrivamo v historično pozabo ali stigmatiziramo za nemoralna/manjvredna. S tem želi predstava pokazati, da so zunanje oblike tako nekaterih praks kot le-tem pripisanih ovrednotenj nemara stvar preteklosti, a sam mehanizem in moč marginalizacije nad njimi ostajata neizkorenljiva – torej imanentni del sleherne sodobnosti.

Liki tekom predstave transformativno prehajajo od generičnega pojma (tj. skoraj pretipično prikazanega lika), do individualnih karakteristik in zgodb vsake posameznice (kot osebe) ter se slednjič zlijejo v napol sanjske podobe, arhetipne pojave izven časa in prostora. Vsaka od njih ohranja precej neodvisno linijo, med sabo jih ne povezuje nikakršno tesno razmerje, niti ne afiliativno pogojeno razumevanje druga za drugo (njihove skupne točke iz odrske sočasnosti in performativno-atmosferske podobnosti razbira zgolj gledalec, medtem ko same temu ne posvečajo pozornosti). V širšem prostoru prej samo soobstajajo, v individualni prostor druga druge pa vstopajo (padajo) kvečjemu na podlagi vsakdanje praktičnih nujnosti; na tak način si vzajemno predstavljajo zgolj »mimoidoče«, ki za sabo puščajo praznino. Gre za gledališče »notranjih svetov«: za odstiranje tistih individualnih načinov, ki posamezniku z močjo njegove imaginacije pomagajo duševno/duhovno preživetje.

SODELAVCI:
Idejna zasnova in koreografija: Radharani Pernarčič
Izvirna glasba in oblikovanje zvoka: Mario Babojelić
Oblikovanje svetlobe: Franc Albreht
Scenografija in grafično oblikovanje: Mitja Novak
Skulpture in tehnična podpora: Matej Turnšek
Kostumi: Janja Rudolf
Antropološka raziskava in viri: Sonja Zlobko, dr. Irena Rožman
Literarna podloga: Marko Elsner-Grošelj
Poezija iz zbirk: Ivana Dobnika, Stanke Hrastelj, Jelene Lasan, Jureta Jakoba, Yvesa Bonnefoya, Jean-Michela Maulpoixa, Octavia Paza, Stojana Špegla, Radharani Pernarčič
Dodatna glasba skupin: Wibutee in Tosca
Informatorji pri raziskavi: Ljubica Cvetkovska, Uršula-Lipovec Čebron, Šefika Delavić, Kristina lvanovska,  Katarina Novak, Maja Sotirovska, Neja Šmid
Nastopajo: Lea Menard, Moa Nilson, Radharani Pernarčič; Asja Graul, Blaž Remic, Jaka Žilavec, Baptist Virloglet, Dejan Koban, Iztok Vrenčur in pridruženi kolesarji

Produkcija KUD C3
Koprodukcija: Botanični vrt Ljubljana
Predstavo so podprli: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana – oddelek za kulturo, KG-EKO d.o.o., Steklarna rogaška d.d., Avtocenter Jerovšek d.o.o ., Zastopstvo DADI s.p., Snaga Javno podjetje d.o.o.

Premiera | 21. september 2009 | Rastlinjak botaničnega vrta v biološkem središču (Večna pot 111), Ljubljana

MEDIJSKI ODZIVI:
Polne sob s priprtih hodnikov: pogovor z Radharani Pernarčič.Vodila: PUNCER Mojca. Borec,
2010, 62: 672-675, str. 251-270. [COBISS.SI-ID 44801122]  PDF

FOTOGRAFIJE: Domen Grögel