koreografinja, plesalka, pedagoginja, samostojna strokovna svetovalka za ples

Nina Meško (1973, Ptuj) je v slovenskem plesnem prostoru znana kot plesalka sodobnega plesa in koreografinja, od leta 2006 pa je zaposlena kot samostojna strokovna svetovalka za ples pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti (JSKD). S plesom in koreografijo se je profesionalno ukvarjala več kot desetletje.
“V prvi polovici 90. let je Nina Meško sodelovala z Etcho Dvornik, Ingrid Kerec, Fatou Traore (Rosas), Majo Milenovič Workman, Aleksandro Schuller in Gregorjem Kamnikarjem, kot koreografinja pa je debitirala leta 1996 s plesnim solom Watching Alice. Že pri njenem prvem projektu je bilo zaznati težnjo po odpiranju vmesnih polj, ki so se kasneje  s svojo binarnostjo selila in spreminjala v najrazličnejše dvojnosti. Npr. vmesnosti med posameznimi mediji, različnimi vidiki umetniške plesne prakse, različnimi umetniškimi praksami, estetikami ali umetniškimi avtopoetikami, kulturo in umetnostjo, umetnostjo in kulturno produkcijo, umetnostjo in kulturno politiko. Morda je ravno kreiranje vmesnosti tisto, kar Nini Meško kot ustvarjalki omogoča relativizacijo neke ekskluzivne perspektive in razpiranje potencialnosti, o katerih govori tudi v zvezi s svojim koreografskim delom. Sredi 90. let je prvič odpotovala v New York, kjer se je med drugim seznanila in navdušila nad različnimi formati umetniškega ustvarjanja. V PTL je začela voditi program »Dance Lab«, v okviru katerega so bili koreografi povabljeni, da predstavijo svoja dela v nastajanju in da svoje dileme in vprašanja delijo z občinstvom in strokovnjaki. V obdobju med letoma 2003 in 2006 sta nastali dve poglavitni deli Nine Meško: What A Feeling (2003) in Stanje stvari (2004). Če se Meškova s konceptom What A Feeling dotika vprašanja koreografske produkcije, avtorstva in njegove umestitve na (umetniški) trg ter skuša misliti koreografsko funkcijo izven pojmov generiranja, urejanja in osmišljanja plesnega materiala, s plesno situacijo Stanje stvari to svoje umetniško podjetje še razširi. V njej »razstavi kontekst« plesne (pred)produkcije. Lahko bi celo trdili, da prav kontekstu na neki način pripiše določeno avtorsko ali koreografsko funkcijo, neki ideološki dispozitiv, ki se mu umetnik ne more izogniti. V njenih delih se pojavlja neka osebna konstanta, ki njene predstave na poseben način kolorira. To so blago ironične, humorne izjave ali situacije, ki jih ni mogoče brati brez mešanih občutkov.” (Rok Vevar)
Poudarek plesne dejavnosti, ki jo Nina Meško oblikuje v okviru svojega dela na JSKD, temelji na povečanju zanimanja in znanja o plesni umetnosti in pedagogiki ustvarjalnega plesa. Vsem, ki plešejo, želijo plesati ali poučevati ples, ponuja različne oblike strokovne pomoči. Skrbi za pretok in izmenjavo informacij v slovenskem in mednarodnem prostoru, organizira različna izobraževanja s področja sodobnega plesa, plesne pedagogike in plesne medicine, oblikuje spodbude za ustvarjanje in pogoje za predstavljanje. Na ta način ji je uspelo oblikovati festivalsko in izobraževalno ponudbo, katere osnovni cilj je razvoj plesne ustvarjalnosti otrok in mladih ter strokovna usposobljenost njihovih mentorjev po vseh regijah Slovenije.

kontakt: nina.mesko@jskd.si

FORMALNA IZOBRAZBA
1999 Univerzitetna diplomirana kemičarka
2004 Pedagoško andragoška izobrazba
2006 Strokovni izpit za strokovne delavce na področju vzgoje in izobraževanja – napredovanje v naziv MENTORICA

Zaposlitev:
Samostojna strokovna svetovalka za ples – Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (od 2006 dalje)
Prejšnje zaposlitve:
– samostojna ustvarjalka na področju kulture – plesalka in koreografinja (2000-2006)
– učiteljica plesa na Umetniški gimnaziji – dramsko-gledališka smer (2001-2006)
Redno honorarno delo:
– učiteljica plesne pripravnice na Srednji baletni in glasbeni šoli Ljubljana (2004/05)
– učiteljica Sodobne plesne tehnike v plesnem studiu Intakt (2003)
– asistentka za Metodiko plesne vzgoje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani (2008/09)

IZBRANO PLESNO IZOBRAŽEVANJE
2000 – Petmesečno plesno izobraževanje na MOVEMENT RESEARCH (New York)
Workshop z Vero Mantero in Meg Stuart – ENCONTRO – mednarodno srečanje profesionalnih plesalcev in koreografov v Lizboni
Video Dance Workshop z Philippe Decoufle in Thierry De Mey
1996-2003 – Dnevni plesni klasi v PTL z Ann Paupolis (Cunningham tehnika), Sasha Roubicek…
1996-1998 – Sedemmesečno izobraževanje v različnih plesnih studijih v New Yorku: MOVEMENT RESEARCH / David Zambrano, Chryssa Parkinson, Jennifer Lacey, Jeremy Nelson…    DANCE SPACE / Mia Lawrence, Rebecca Hilton, Donna Uchizono…
Workshop – Studies in improvisation as a performance form z Jennifer Monson – Merce Cunningham dance studio
1996/1997 – Contact improvisation in Video Dance workshop z Mark Tompkins
1995 – Butoh workshop s Carlotte Ikeda – Osterintensivekurse Tanzfabrik Berlin
1994 – Delavnica z Meg Stuart – Pro Series, Dunaj
1993-1996 – Baletna šola Ljubljana
1992-1996 – Cunningham tehnika in Fizični teater z Ann Paupolis (PTL)

ŠTIPENDIJE
2006 – Tanzquarter rezidenčna štipendija (Dunaj)
2002 – Štipendija Ministrstva za kulturo za bivanje in umetniško ustvarjanje v New Yorku
2000 – Štipendija Ministrstva za kulturo za polletni študij na Movement Research New York
APEXchanges potovalna štipendija za sodelovanje na Encontro v Lizboni
Štipendija od SK Stiftung Kultur-Koln za sodelovanje na VIDEO DANCE WORKSHOP-u v Essen-u
1997 – ArtsLink residenčna štipendija (New York)

IZBRANO IZOBRAŽEVANJE S PODROČJA PLESNE TERAPIJE IN PLESNE PEDAGOGIKE
2014-2019 – Izobraževanje zunanjih ocenjevalcev za sodobni ples
2015 – Pridobitev licence za komisijo za preverjanje in potrjevanje nacionalnih poklicnih kvalifikacij za poklic Plesalec/plesalka in Koreograf/koreografinja
2001 – Pomoč z umetnostjo: Osnovna gibanja in ozaveščanje skozi gibanje z metodo Feldenkrais  / Izbrana poglavja iz psihopatologije in psihoterapije / Supervizija s prvinami dramske terapije in igre vlog za preprečevanje sindroma izgorevanja pri pedagoških in svetovalnih delavcih / Medsebojna komunikacija po metodi “Porajajoči se jezik telesa”, I. stopnja
1997 – Izpopolnjevanje pedagogov sodobnega plesa ( ZRSŠ)

AVTORSKI PLESNI PROJEKTI

PLES, SOUSTVARJANJE, UMETNIŠKO SODELOVANJE

IZBRANA BIBLIOGRAFIJA (zapisi in predstavitve dela Nine Meško)

PLESNA PEDAGOGINJA IN MENTORICA

UMETNIŠKA VODJA PLESNE DEJAVNOSTI, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (2007-2023):

DRUGE AKTIVNOSTI

OBJAVE STROKOVNIH PRISPEVKOV

AKTIVNI PRISPEVKI NA KONFERENCAH, SEMINARJIH, PREDAVANJIH

NAGRADE

PODROBNEJE O PREDSTAVAH

WHAT A FEELING (2003)

Nina Meško je k svojemu projektu povabila šest vročih umetnikov: Tanja Lažetić & Dejan Habicht, Žiga Kariž, Alen Ožbolt, Tobias Putrih, Sašo Vrabič. Enkratna kombinacija plesne prezence in vizualnih konceptov bo razširila vaš čutni register z izkušnjo, ki bo začrtala nove razsežnosti v kulturni horizont. What a feeling!

“Vizualna in filmska umetnost imata pomemben vpliv na moje delo. Kot poskus širjenja formalnih in vsebinskih možnosti izražanja skozi telo v gibanju, skozi telo na odru, sem se odločila povabiti nekaj vizualnih umetnikov, katerih delo se mi zdi zanimivo, da naredijo kratek solo projekt zame. Prosila sem jih, da ostanejo pri konceptih, s katerimi se tudi sicer ukvarjajo, vendar da jih tokrat izrazijo skozi nov medij. Solo projekte sem potem povezala v celoto po principu glasbenega koncerta. Celota tako ne deluje iluziunistično, ampak predstavlja krovno strukturo za povezavo del različnih avtorjev.” Nina Meško

Tanja Lažetić & Dejan Habicht KOLEDAR
For a long time I was trying to work with air.

Alen Ožbolt PROSTOR ZA PLES # 6
Človeško in nečloveško. Prostor je navadno oblikovan po meri človeka, torej je antropomorfen, pa vendar ne več nujno antropocentričen, saj človek ni več mera, niti meja vseh stvari. Prostor ni prazen, niti gol, prostor nosi in pripoveduje pomene. In danes se ne soočamo več s problemi lokacije in določene ‘fiksne’ situacije, vse bolj gre za dislokacijo, hipnost in minljivost, hkrati doživljamo zgostitev in razpršenost.

Žiga Kariž WHAT A FEELING
Ni se mi treba vpisati v zgodovino. Ni mi treba ustvarjati umetnosti. Ni mi treba podati globljega sporočila. Moram pa zaslužiti denar in da bi ga zaslužil, se morda moram vpisati v zgodovino. Da bi zaslužil denar, je morda pomembno, da ustvarjam umetnost in da podam neko globlje sporočilo. (po Donu Simpsonu, Paramount corporate Philosophy, 1980)

Tobias Putrih NAVODILA
To je reality show, da ne bo pomote….

Sašo Vrabič AMERIKA
»It was wonderful to find America, but it would have been more wonderful to miss it.« Mark Twain; »The way to write American music is simple. All you have to do is be an American and then write any kind of music you wish.« Virgil Thompson; »America is a mistake, a giant mistake.« Sigmund Freud

Sodelavci:
avtorica koncepta, koreografija, izvedba: Nina Meško
avtorji: Tanja Lazetič & Dejan Habicht, Žiga Kariž, Alen Ožbolt, Tobias Putrih, Sašo Vrabič
dramaturgija: Simona Semenič
asistenca koreografije: Petra Žist
svetloba: Danilo Pečar
zvok: Boštjan Repanšek
vizualna podoba: Martin Bricelj
fotografija: Nada Žgank

produkcija: Zavod Masa
koprodukcija: Cankarjev dom

Premiera: 23.3. 2003  – dvorana Duše Počkaj, Cankarjev dom

Medijski odzivi:
(…) Prevajajoč besedo v gibe in s pomočjo minimuma rekvizitov, kakega videa, risalne krede, grafitarskega spreja ali maske, pa sproti proizvaja artefakte s pečatom inkriminiranih avtorjev, da ugibaš, ali bodo na vrsti Ožboltovi talni reliefi, Kariževa hollywoodska mitologija, Lazetič/Habichtovi utrinki iz intime… Meškova, ki si, dosledno, privošči za bis še enkrat odplesati solo na temo iz Flashdanca, “ki ji je spremenil življenje in pokazal, da se lahko želje uresničijo”, zdrži vlogo in spotoma vknjiži koš heheta, kar je menda dovolj za prehodno trofejo. (…)
Z distance, Jaša Krameršič, Mladina, 27, 5. 2003

…Tako se predstava ukvarja s popularnimi ideološkimi aparati (pop kulturo, rock glasbo, disco plesom, filmskimi zvezdami, uradnimi nasmeški in pozdravi), ki interpelirajo subjekt. Konča se s sloganom Nike »Just do it«, ki je napisan na steno, in z Nininim dodatkom »I can«. V humornem stilu ni manjkalo cinizma. Našla sem tudi ustrezno kritično stališče za slovenske umetnike in intelektualce, ki se morajo prilagajati zahodnim standardom, da bi spadali na zahod, ob tem pa se zavedajo, da je večina standardov enostavno neumnih…”
Maska, poletje 2005, Gibanica 2015, Ana Vujanović

---

STANJE STVARI (2004)

“O stanju slovenskega sodobnega plesa sva se leta 2004 pogovarjali s petimi vpletenimi: Uršula Cetinski, Matjaž Farič, Nevenka Koprivšek, Mala Kline in Emil Hrvatin govorijo o svojem delu, o kriterijih in vrednotenju umetniškega ustvarjanja in izpostavljajo nekaj ključnih problemov. Ali je stanje stvari kaj drugačno po petih letih?” (Nina Meško in Tanja Lažetić)

    

“Mislim, da je glavni problem slovenskega sodobnega plesa, da avtorji plesnih predstav prepogosto koketirajo z občinstvom, prepogosto razmišljajo o tem, kako bosta občinstvo in kritika to sprejela in zato predstave velikokrat ostajajo na ravni neke zelo kvalitetne zabave oziroma razvedrila. Medtem ko so predstave, ki bi imele globljo, premišljeno vsebino ali globlji koncept, v Sloveniji redke.” Uršula Cetinski, producentka

“Vsake toliko je treba koreografa preveriti z več plesalci. Šele kadar delaš z več plesalci, lahko preveriš, kako funkcionira prostor – ko dobiš možnost velikega prostora. Pa tudi to je res, da je dandanes sodobni ples odrinjen v majhne prostore. Če gledamo, kje se predstave dogajajo … Ples rabi prostor. Na površini
pet krat sedem metrov ne moreš narediti ambicioznega projekta. Tudi sola ne.” Matjaž Farič, koreograf

“V zadnjih petnajstih letih je nekaj skupin imelo možnost uvrstiti se v svetovno špico, ampak za nobeno od teh ne moremo reči … Par jih je, ki so dejansko boljši srednji razred – veliko gostujejo, vidne so na boljših festivalih, a žal ne v neki kontinuirani obliki. In to zato, ker za njimi ni nekega zaledja, ki bi omogočalo kontinuirano in poglobljeno delo.” Nevenka Koprivšek, producentka

“Na marsikateri predstavi sem si mislila: Če bi pa tole prišel pogledat nekdo, ki ničesar ne ve o sodobnem plesu, ne bi nikoli več prišel, da bi videl kaj takega: “A to je sodobni ples? To me ne zanima!” Velikokrat je bilo ‘kaj takega’. Zato, ker je tako hermetičen, tako zaprt.” Mala Kline, koreografinja in plesalka

“Zdi se mi, da je problem sodobne umetnosti ravno v tem, da pravzaprav poišče nek odgovor na vprašanje, kako delovati v pogojih, kjer je zaščitena, kjer ji ne grozi nevarnost, da je ne bi bilo … Seveda, ogromno zanimive umetnosti je že bilo narejene na to temo – in zdi se mi, da je tudi ples del te zgodbe …” Emil Hrvatin, gledališki režiser in teoretik

Sodelavci:
avtorici: Nina Meško in Tanja Lažetić
nastopajoči: Valentina Čabro, Bara Kolenc, Mojca Žorž, Ana Hribar, Irena Tomažin, Rosana Hribar, Teja Reba, Mateja Rebolj, Igor Sviderski, Dejan Srhoj, Leja Jurešič in Urša Urbančič
oblikovanje luči: Danilo Pečar

produkcija in organizacija: Društvo Mesto žensk (Sabina Potočki), 2004
v sodelovanju z: Zavod EnKnap inPlesni Teater Ljubljana
Finančna podpora: MK, MOL

Premiera: 7. 10. 2004 ob 10.00 in 8. 10. 2004 ob 20.00  Plesni Teater Ljubljana

dodatne povezave:
The State of Things / Tanja Lažetić

Medijski odzivi:
(…) Tanja Lazetič in Nina Meško sta se v projektu Stanje stvari pred kratkim spraševali, kakšne so pravzaprav razmere v slovenskem sodobnem plesu. Čeprav je slovenski sodobni ples tudi, kar zadeva mednarodno mobilnost, ena izmed najuspešnejših slovenskih umetnostnih zvrsti, ima človek res pogosto občutek, da predstave (razen izjemoma) niso čisto precizno premišljene in končane. (…)
Stanje stvari, Uršula Cetinski v intervju za Mladino, 31. 10. 2004

“Stanje stvari resno problematizira plesne instalacije, ki se ukvarjajo s slovensko sodobno plesno sceno. Predstava je sestavljena iz dokumentarnih video intervjujev s pomembnimi ustvarjalci scene in z uprizoritvijo učne ure plesa desetih plesalcev in koreografov v delovnih oblekah. Ne razburljivo, ne zapeljivo, ne spektakularno, ne »priliznjeno«, ne igrivo in ne. Na kratko: enostavno, jasno in resno. Z naslavljanjem igralcev na področju odrskih umetnosti v Sloveniji in tudi tujini je vsaj frustrirajoče in zoprno.  Še posebej zato, ker problematika surovo materialnega uokvirjenja umetnosti z (marginalno) infrastrukturo vedno zveni tako domače, tako »zgodovinsko« kot konstanta umetnosti skozi čas, brez možnosti, da se bo kdaj končala.”
Maska, poletje 2005, Gibanica 2015, Ana Vujanović