plesalka, koreografinja, pedagoginja, programska in umetniška vodja

Nataša Tovirac (1971, Ljubljana), samostojna ustvarjalka na področju sodobnega plesa, koreografije in plesne pedagogike, je ena vidnejših predstavnic slovenskega sodobnega plesa. Od leta 1992 je umetniška in programska kreatorica Plesnega studia INTAKT – združenja ustvarjalcev sodobnega plesa, ki ga danes umetniško in programsko strokovno vodi in snuje s svojo ekipo. Njeno pedagoško in koreografsko delo v PS Intakt zajema delo z otroki, mladostniki in odraslimi. Od leta 2002 je redna plesna pedagoginja na SVŠGUGL – umetniška gimnazija, smer sodobni ples, deluje tudi kot mentorica za ples osebam s posebnimi potrebami v društvu Barka, kjer raziskujejo gib in snujejo projekte v gibalnih delavnicah že 17 let.
Formalno plesno izobrazbo je pridobila na Vlaamse Dansacademie v belgijskem Brugesu, diplomirala pa na Akademiji za ples v Ljubljani. Kot štipendistka evropskih kulturnih fondacij se je dodatno izobraževala na številnih seminarjih v tujini in doma, ki so ji omogočila spoznavanje estetik in dela z zanjo pomebnimi sodobnimi koreografi in umetniki kot so Meg Stuart, Mark Tompkins, Nigel Charnock, Jordi Cortes Molina, Pavel Štorek, Marina Van Hoecke, Joe Alegado, Zlatko Kaučič…
Je avtorica trinajstih plesnih predstav v katerih razvije lastno poetiko stičišča prvinskega giba in improvizacije v odnosu do različnih vsebin in številnih notranjih potovanj. V letih 2012-2014 je kot državna selektorica za ples pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti RS izbrala program za državni festival otroške plesne ustvarjalnosti PIKA MIGA v Velenju in za festival plesne ustvarjalnosti mladih ŽIVA. Za izredne dosežke na področju plesa je leta 2011 prejela nagrado Javnega sklada kulturnih dejavnosti RS, plaketo »Mete Vidmar«, leta 2015 pa skupinsko nagrado Ksenije Hribar Društva za sodobni ples Slovenije, za uspešno pedagoško delo kolektiva plesnih pedagogov SVŠGL. V okviru neformalnega izobraževanja je v zadnjih letih pridobila mednarodni certifikat za inštruktorico Kundalini joge, Shakti Dancea®-joge plesa in kitajske Tui-na masaže.

 Povezava: Intakt

AVTORSKE PREDSTAVE / KRAJŠE KOREOGRAFIJE (pedagoško delo)

DRUGA AVTORSKA SODELOVANJA

PLESALKA V PREDSTAVAH IN KOREOGRAFIJAH

VIDEO

PEDAGOŠKE IZKUŠNJE IN IZKUŠNJE S PODROČJA PLESNEGA IZOBRAŽEVANJA

DRUGE FUNKCIJE NA PODROČJU SODOBNEGA PLESA

NAGRADE IN PRIZNANJA

PODROBNEJE O PREDSTAVAH

BREZČASJE (2007)

Proces dela se je začel v gozdu. Vsak dan vaja v gozdu in zlivanje s časom v njem. Za vsako od plesalk  je postalo značilno posebno občutenje časa, ki se je počasi kristalizirlo in artikuliralo v gibu, besedi in v odnosu do druge. Vseskozi se snema, dokumentira, da kaj ne uide, izgine za večno. Zanima jih ritem narave, njihov ritem, ritem ki mineva, urbani ritem in kje se zgodi kratek stik med  iluzijo in resničnostjo, med izkušnjo in domišljijo. Visoko razvite stare civilizacije so čas dojemale ciklično, v ponavljajočih se krogih in spiralah naravnih ritmov, sodobna evroameriška percepcija, ki se je pojavila s kapitalizmom, pa je stlačena v kalupe navidezne linearnosti, časovnega zaporedja, ki nima dosti skupnega z ritmi narave. S časom je povezanih veliko miselnih vzorcev, ki so podprli izgradnjo metod koreografskega jezika v času in prostoru ustvarjalnega procesa nastanka predstave. Spoznavanje lastnega subjektivnega časa skozi motive minevanja in trajanja je v ustvarjalcih prebudilo moč nad časom, včasih samo navidezno, včasih popolnoma zlito s potrebo bo nenadzorovanem prepuščanju toku, da bi lahko surfali v brezčasje. Zato spretno prepletajo ambientalne zgodbe v gibu, sliki in zvoku, ritme z minevanjem, trajanje s staranjem, linearno z neskončnim in resničnim zdaj.

SODELAVCI:
Koncept in koreografija: Nataša Tovirac
Ustvarjalke in izvajalke: Maša Kagao Knez, Teja Reba, Nataša Tovirac
Video: Ana Čigon
Glasba v živo: Marko Gregorič
Kostumografija: Mateja Benedetti
Oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc
Produkcija:PS INTAKT 2007
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana

Premiera: Plesni Teater Ljubljana  27.in 28.12. 2007 (ponovitvi: 4.in 5. 1. 2008)

ODLOMEK IZ KRITIKE:

” V to jesensko malodušno atmosfero so postavljene tri plesalke, poleg avtorice Maša Kagao Knez in Teja Reba, ki jih ob robu prizorišča v živo spremlja kontrabasist Marko Gregorič, vsaka od njih pa se s “svojo” zgodbo in s svojim gibalnim vokabularjem sooča in spopada z minevanjem. A kot vsaki jeseni sledi zima, vsaki zimi (a ne za vsakega človeka!) pa sledita pomlad in poletje, se melanholija razkroja pretvori v radoživo, lahkotno navdušenje nad življenjem kot transformacijo oblik.“
Mojca Kumerdej, časopis Delo 9.1.2008

FOTOGRAFIJE

VIDEO (režija: Ana Čigon, koreografija: Nataša Tovirac)

---

LALABAJ (2003)

Avtorski solo

Pravljice so nekaj med resničnostjo in sanjami. Tisto »nekaj vmes« jim daje čarobnost, ki je včasih večja realnost od realnosti same. V meni prebudijo praspomin še iz časa ledene dobe duš, ki jih topim, da bi jih zopet obudila.
Lalabaj je resnična zgodba. Spregovori in zgiba iz telesa žensko iz pradavnin, mojo Jaga-Babo, grdo, debelo, sluzasto in strašno a tisto, ki ima moč, ki ve; meniha pri obredu poklona tišini, derviša  v transu, ki je vez zemlje z nebom, divjo naravo ženske in na koncu milo in nežno princesko z Velasqezove slike, ki čaka na svojega princa na belem konju, utopljena v iluzijah iz pravljic o princu in princeski, ki sta srečno živela do konca svojih dni – izbira med njimi, a ne izbere. In potem, na koncu zasliši glas, ki pravi: » Na ta svet si prišla kot princeska in sedaj si kraljica svojih svetov!« Pomirjena zaspi. Bil je to glas njene intuicije.
» INTUICIJA JE ZAKLAD ŽENSKE PSIHE, nekakšno preroško orodje in kristal, skozi katerega gledamo s skrivnostnim notranjim vidom. Kot modra starka je, vedno navzoča in pripravljena povedati, za kaj natančno gre, pove vam, ali morate zaviti levo ali desno. Je oblika  Nje, ki ve, stare La Que Sabe, Divje ženske.« (Clarissa Pinkola Estes)

SODELAVCI:
Koncept, koreografija, ples: Nataša Tovirac
Izbor glasbe in montaža: Brane Zorman, Nataša Tovirac
Scenografija: Nataša Mrkonjić
Kostumografija: Mateja Benedetti
Asistentka kostumografije: Tina Sem
Tretje oko: Jagoda
Oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc
Tehnični mojster: Zoran Lesjak
Foto montaža: Sandi Baumkirher,Tanja Komadina
Oblikovanje: Vanja Gortnar
Organizacija: Nina Garbus

Produkcija: OPS!Zavod Ljubljana
Predstavo so omogočili: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana in sponzorji Tiskarna Oman, Zlati Grič Slovenske Konjice, Domača Peka.

Premiera:  Plesni Teater Ljubljana – 28.12. 2003 (ponovitev 13.2. 2004 ob 20.00)

ODLOMKI IZ KRITIK:

»Nataša Tovirac je plesalka, ki premore zadosti notranjega energijskega potenciala, ima močno odrsko prezenco, gledalca lahko prevzame in prepriča, je polna izvirnih idej, jih zna na sceni realizirati in tudi dopadljivo izoblikovati, kar je znova dokazala s tem svojim solistničnim avtorskim nastopom. Polurni plesni performans Lalabaj deluje lahkotno in neobremenjeno, je domiselno zabaven v svoji dekliški izpovednosti.« Daliborka Podboj, Večer 17. 01. 2004

»V dobre pol ure trajajoči predstavi avtorica naniza štiri prizore, ki vzpostavijo krhko mrežo z nostalgijo in otroštvom prepojenih utrinkov, okrepljenih s pestro strukturo gibalnih registrov. Ti so dopolnjeni s podobno heterogeno glasbeno opremo (Brane Zorman in avtorica), ki od didžiriduja prehodi pot do klasike, kot tudi z zanimivo detajlirano kostumografijo (Mateja Benedetti), ki zlasti v zadnjem prizoru določa meje gibalnih sekvenc in pripomore k hudomušni noti zaključka.«
Katja Praznik, Dnevnik 16. 02. 2004

» Kljub idejno newagevsko zastavljenemu plesnemu solu (kot je mogoče razbrati iz spremnega besedila), v katerem se avtorica loteva odpiranja lastnega spomina ne le tega, ampak tudi svojih prejšnjih življenj, predstava Lalabaj vsebuje kar nekaj zanimivih in vešče izbranih elementov. Solo je zastavljen kot povezava antropoloških prizorov iz različnih kultur, do katerih pa avtorica vendarle zavzema distanco.«
Mojca Kumerdej, Delo 18. 02.2004

FOTOGRAFIJE