koreografinja, plesalka, pedagoginja

Mateja Bučar (1957, Novo mesto) je je leta 1974 končala baletno šolo v Ljubljani, leta 1978/79 pa zaključila študij klasične in sodobne baletne tehnike na Centre de Danse International Rosella Hightower v Cannesu (Francija). Leta 2015 je doktorirala s področja koreografije na Trinity Laban konservatoriju za glasbo in ples / City University London z naslovom: Aesthetic Negativity and Choreographic Practice. 
Od leta 1980 je bila članica baletnega ansambla v SNG Opera in balet v Ljubljani, kjer je v 24 letih letih plesala v domala vseh predstavah. Leta 1986 se je pridružila tudi Plesnemu Teatru Ljubljana, ki ga je dve leti prej ustanovila Ksenija Hribar. Plesala je v večini njenih predstav in v vrsti predstav v produkciji PTL, sodelovala z Inštitutom Egon March, kot koreografka in protagonistka v Sloveniji in mednarodno. Leta 1999 je ustanovila DUM – Društvo umetnikov, kjer umetniško sodeluje z Vadimom Fiškinom. Njena dela in predstave, ki nastajajo od 1992 leta dalje, so bile poleg Ljubljane in Slovenije predstavljene na Dunaju, v Salzburgu, Berlinu, Moskvi, Milanu, Firencah, Varšavi, Budimpešti, Zagrebu, na Reki, v Stockholmu, Rotterdamu in še kje. Predstave, ki jih ustvarja so umeščene na odre, v galerije in mnogokrat tudi v zunanje urbane in mestne prostore.
Poučevala je koreografijo na plesni akademiji Alma Mater Europaea. Leta 2005 prejela Župančičevo nagrado Mesta Ljubljane, leta 2014 Ann Sayers Award v londonskem Laban centru, leta 2015 pa Nagrado Ksenije Hribar za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo za sodobni ples Slovenije.

Mateja Bučar – spletna stran DUM (angleško) / DUM FB

AVTORSKE PREDSTAVE

SODELOVANJA KOT KOREOGRAFINJA

SODELOVANJA KOT PLESALKA in PERFORMERKA 

SODELOVANJA KOT BALERINA V SNG OPERA IN BALET LJUBLJANA

Več podatkov: Si gledal – Repertoar

DRUGO

NAGRADE

PODROBNEJE O PREDSTAVAH

ROOM & ROAD (2005) / ROOM & ROAD remake (2014)

ROOM & ROAD je lahko zgodba o deklini in potepuhu, ali o nedosegljivi bežeči točki, ki ima vznemirljivo privlačnost, o popotniku, ki se ustavi, le kadar je z mislimi že v naslednjem kraju. ROOM & ROAD sta tudi dva prostora, ki se v različnosti dopolnjujeta, prvi je zaprt in drugi odprt. Sta dva pola, ki se snubita in ki se lahko hkrati navdihujeta in si nasprotujeta. Sta kot dva značaja, ki ju ni moč razdvojiti, saj prežita v vseh nas. ROOM & ROAD je odprta zgodba, ki ne zatajuje hrepenenja po premiku, po daljavi, po spremembah. Je zgodba, ki govori sama o sebi, o elementarnem, o gibanju. Gregor Podnar

ROOM & ROAD – remake je nadaljevanje in ponovna kreacija dela, ki ga je Mateja Bučar začela v delih Koncept Koncepta (2004) in Room & Road (2005). V njem se plesalec sooča s prostorom, ki se z računalniškim programom lahko ‘giblje’ oziroma postane ‘oživljen – subjektiviziran’ partner plesalki/plesalcu, ki se v njem giblje in z njim komunicira.

ROOM & ROAD – remake, spet umeščen v galerijo, predstavlja dva prostora. Prvi je zaprt, ‘notranji’ prostor (Room ali soba), ki skozi svoje lastno gibanje in spreminjanje komunicira z ‘zunanjim’ prostorom (Road ali cesto). Lahko rečemo, da je to dialog dveh prostorov. Računalniški program s projekcijami ‘podvoji’ tako cesto kot sobo, ustvari njuna (svetlobna) dvojnika, ki ju ‘navidezno’ giblje. Oba prostora dobita neko sicer nezamisljivo subjektivno dimenzijo oziroma dimenzijo, ki je sicer ne pripisujemo objektom, kot sta soba ali cesta. Takim objektom pripisujemo pasivnost, otrplost, statičnost ali celo mrtvost. Gibajoča se soba in gibajoča se, plešoča cesta pa vstopata v neki popolnoma nov dialog druga z drugo in hkrati s plesalcema ki se gibljeta med njima. Zasnova posega po ideji, da nekaj, kar samodejno dojemamo kot mrtvo, pasivno ali statično, uvidimo kot drugačno, kot ‘živo’, gibajoče se in v nekem na novo odkritem dialogu s svojim okoljem. Od relativnostne teorije dalje prostora ne moremo več razumeti kot nekaj povsem statičnega in pasivnega, je bil prepričan že Merce Cunningham. Tu ga predstavljamo kot gibajočega se, tako kot plesalca v njem, tudi z namenom, da bi poudarili, da nezamisljivo ali nemogoče lahko postane mogoče.

SODELAVCI:
Idejna zasnova, koreografija: Mateja Bučar
Ples in soustvarjanje: Rebecca Murgi in Jonathan Pranlas
Prostor in projekcija: Vadim Fiškin
Glasba: Random Logic, Borut Savski
Programska oprema: Miha Grčar, Miha Petelin
Izdelava scene: Potemkinove vasi s.p.

premiera Room&Road remake (2014)
5., 6. in 7. septembra 2014 ob 21.00 v Moderni galeriji, Ljubljana 12. in 13. septembra ob 18.30 v Trinity Laban Conservatoire for Music and Dance in Laurie Grove Theatre Space v Londonu
Produkcija: DUM – društvo umetnikov Koprodukcija: Moderna galerija, Ljubljana; Trinity Laban Conservatory of Music and Dance, London

premiera Room&Road (2005)
20. januar 2005 – Galerija ŠKUC, Ljubljana
Produkcija: DUM, koprodukcija: Galerija ŠKUC

MEDIJSKI ODZIVI:

Več fotografij (Room&Road, 2005 – spletni arhiv Kibla)
VIDEO (Room&Road, 2005)

NEUMESTLJIVI, NEDOUMLJIVI, 2013

Ciklus urbanih koreografij NEUMESTLJIVI, NEDOUMLJIVI, 2013 / PARKIRANJE/ PAKIRANJE, 2012 / ZELENA LUČ, 2010

Vsi smo le trgovsko blago, zvrščeni v lične vrstice čakamo, da nas preveri čas. Ne smemo umreti: sorodne duše se bodo enkrat našle’
V. Školvski

Pozornost, ki ni povezana s potrebo po bolj ali manj neposrednem preživetju, praviloma ni del našega vsakdanjega, zasebnega, javnega in urbanega življenja. Delo z naslovom »Neumestljivi, Nedoumljivi« želi prestreči in zaustaviti našo pozornost in pogled na nevidenem, nezaznanem in neopaženem (bitju, stvari ali prostoru), ki je vseskozi tu in poleg.

V odlomku iz traktata “Kaj naj vendar storimo?” (“Tak čto že nam delat”) nam pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj nadvse jasno razloži nekaj temeljnega, kar je prisotno v delu »Neumestljivi, Nedoumljivi« oziroma v siceršnjem v našem vsakdanjem početju:

»Spomnim se, kako sem šel nekoč v Moskvi po ulici in pred sabo zagledal tale prizor: iz hiše stopi človek, pozorno pogleda kamne pločnika, nato si enega izbere, počepne nadenj in ga začne (kot se mi je zdelo) strugati ali drgniti z velikanskim naprezanjem in naporom. »Kaj vendar počne s tem pločnikom?« sem pomislil. Ko sem se približal,sem videl, kaj ta človek počne: to je bil fant iz mesnice, svoj nož je brusil ob kamne pločnika. Sploh ni mislil na kamne, ko si jih je ogledoval, in še manj je mislil nanje, ko je opravljal svoje delo – brusil nož. Nož je moral nabrusiti za to, da bi rezal meso; meni pa se je zdelo, da nekaj počne s kamni pločnika. Natanko tako se le zdi, da se človeštvo ukvarja s trgovino, pogodbami, z vojnami, z znanostjo in umetnostjo; zanj je pomembno samo eno in samo to dela – skuša si priti na jasno s tistimi moralnimi zakoni, po katerih živi«.

Pozornost, ki ni povezana s potrebo po bolj ali manj neposrednem preživetju, praviloma ni del našega vsakdanjega, zasebnega , javnega in urbanega življenja. Delo z naslovom Neumestljivi, Nedoumljivi, Nezamenljivi želi prestreči in zaustaviti našo pozornost in pogled na nevidenem, nezaznanem in neopaženem ( bitju, stvari ali prostoru), ki je vseskozi tu in poleg.

S tem projektom smo sodelovali pri manifestaciji »1 korak naprej, 20 korakov nazaj« s katero je bila obeležena dvajsetletnica delovanja neodvisne kulturne scene v Ljubljani v letu 2013.

SODELAVCI:
Avtorica: Mateja Bučar
Soustvarjalci in izvajalci: Aja Zupanec, Evin Hadzialjević, Martina Ruhsam, Ales Zorec, Ivan Mijačevič, Maja Kalafatič, Nina Pertot Weis producentka: Sanja Kuveljič
Premiera: junij 2013, ljubljanske ulice
Produkcija : DUM – Društvo Umetnikov, koprodukcija: Kino Šiška, Ljubljana

MEDIJSKI ODZIVI:

FOTO in VIDEO