plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja

Ksenija Hribar (1938, Ljubljana), je po končani Srednji baletni šoli v Ljubljani in angažmaju v ansamblu ljubljanskega SNG Opera in balet, leta 1965 odšla na izpopolnjevanje plesnega znanja v Veliko Britanijo na Marie Rambert School of Ballet. Nekaj let kasneje je šolanje nadaljevala na London Contemporary Dance School. Kasneje se je priključila matični plesni skupini in bila med ustanovnimi člani London Contemporary Dance Theatra (LCDT). Z direktorjem LCDT Robinom Howardom pa je sooblikovala tudi izobraževalni plesni program. Leta 1977 je diplomirala na stolici za gledališče (Drama Department, Faculty of Arts and Humanities) na Univerzi Victoria v Manchestru.

Po vrnitvi iz Velike Britanije leta 1978 je koreografirala v predstavah slovenskih dramskih gledališč, plesne skupine London Contemporary Dance Theatre, Baleta Opere SNG v Ljubljani in Skupine Lidije Sotlar. Med leti 1973-1996 je koreografirala na skoraj vseh odrskih deskah v Sloveniji (SNG Drama Ljubljana, Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana, Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica, SNG Maribor, SLG Celje, Prešernovo gledališče Kranj, Mestno gledališče ljubljansko, Stalno slovensko gledališče Trst, Lutkovno gledališče Ljubljana, Gledališče Glej …) in sodelovala s številnimi režiserji (Dušan Jovanović, Mile Korun, Mario Uršič, Aleš Jan, Vinko Möderndorfer, Janez Pipan, Dušan Mlakar, Vito Taufer in mnogimi drugimi).

Leta 1984 je z Damirjem Zlatarjem Freyjem soustanovila prvo profesionalno plesno skupino Plesni Teater Ljubljana (PTL) v Sloveniji (in v Jugoslaviji), kjer je bila do konca ’90 umetniška vodja, kasneje pa članica umetniškega sveta zavoda PTL. S plesalci Plesnega Teatra Ljubljana je leta 1984 režirala in koreografirala Plesno učno uro, ki je bila med leti 1986 in 1989 vključena v izobraževalni program Cankarjevega doma.

Bila je pobudnica soustanoviteljica in prva predsednica Društva za sodobni ples Slovenije (1994). Leta 1991 je postala docentka za umetnost giba in predstojnica katedere za plesno in gibno izraznost pri AGRFT. Poleg umetniškega delovanja, je sodelovala v izobraževalnih TV oddajah (otroški plesni musical Maček Muri, režija Slavko Hren), strokovnih odborih in ekspertnih skupinah ter napisala več strokovnih člankov. Ksenija Hribar je bila na področju plesa ena izmed gonilnih sil v boju za vzpostavljanje temeljnih postavk za formacijo profesionalnih institucionalnih pogojev sodobnega plesa pri nas.
S koreografinjo, plesalko in pedagoginjo Majo Delak, je bila tudi glavna pobudnica za nastanek “plesne gimnazije”, ki deluje od leta 1999/2000 v okviru SVŠGUGL.

Povezave: Repertoar-Sigledal   / Veza-Sigledal  /  Wiki-Sigledal   /   DSPS

ZAPOSLITVE

1956–1959 in 1963/64 – članica baletnega zbora Opere SNG v Ljubljani
1963 – status svobodnega umetnika kot plesalka in kasneje koreografinja (s presledki do 1992)
1967–1974 – ustanovna članica (founder member) London Contemporary Dance Theatre (delala kot plesalka, plesni pedagog in koreograf. LCDT je opravil pionirsko delo, ne samo kot prvo poklicno sodobno plesno gledališče v Angliji, ampak tudi pri vzgojno izobraževalnem delu na svojem področju. Del službenih obveznosti je bilo tudi aktivno sodelovanje na t.i. »residencies« na univerzah po Angliji, s katerimi so razvijali razne oblike plesnega izobraževanja)
1977/78 – Z direktorjem LCDT in šole, Robinom Howardom, pripravljala program za “One year Foundation Course in Dance”, ki vodi k univerzitetnemu študiju plesa na tej šoli (BA Hons. in Dance)
1978–1992 – koreografinja v svobodnem poklicu in plesna pedagoginja
1963–1998 – koreografirala okrog sto del, največ kot umetniška sodelavka-koreografinja pri predstavah dramskih gledališč, pa tudi za plesne skupine kot so LCDT, Balet Opere SNG, skupina Lidije Sotlar in Plesni Teater Ljubljana. Ustanovila in postavila na noge našo prvo poklicno sodobno plesno skupino Plesni teater Ljubljana, kjer je prva leta tudi sama učila. Učila tehniko in kompozicijo na raznih tečajih, plesnih šolah itd. Zasnuje in vodi Učno uro za ples, namenjeno kulturnemu izobraževanju srednješolcev v Cankarjevem domu.
1992–1997 – docentka za gib na AGRFT
od 1997  – izredna profesorica na AGRFT

AVTORSKE PREDSTAVE (PTL)

AVTORSKE KOREOGRAFIJE KSENIJE HRIBAR V LCDT (1970-1972) 

DRUGE AVTORSKE KOREOGRAFIJE

KOREOGRAFIJE V GLEDALIŠČU IN OPERI

FILM, VIDEO, TV, RADIO

ČLANSTVO

Strokovna združenja
Bila članica Društva baletnih umetnikov in Združenja dramskih umetnikov. Od leta 1994 članica in predsednica Društva za sodobni ples Slovenije. Članica World Dance Aliance, svetovne plesne zveze.

Strokovni odbori
Sodelovala v vrsti svetovalnih teles kot strokovna sodelavka:
• Odbor za plesno dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije (vrsto let predsednica);
• Odbor za skladno načrtovanje kulturnega razvoja pri Kulturni skupnosti Slovenije;
• Svetovalni odbor za glasbo in ples KSS;
• Svetovalni odbor PIS za šolstvo;
• članica skupine, ki je sestavljala vzgojno-izobraževalni program za naziv plesalec, za srednjo stopnjo;
• članica vrste skupin, ki so leta poskušale pripraviti programe za šolanje plesalcev na višji stopnji;
• članica upravnega odbora Prešernovega sklada;
• članica umetniškega sveta PTL.

NAGRADE

POVEZAVE

Od leta 2012 podeljuje Društvo za sodobni ples Slovenije Nagrade Ksenije Hribar za izjemne dosežke na področju sodobnega plesa /  Več o Kseniji Hribar

Leta 2020 je izšla monografija Ksenija, Xenia. Londonska plesna leta Ksenije Hribar 1960–1978 avtorja Roka Vevarja (Maska, JSKD in NDA Slovenija).
Avtor je ob izidu knjige pripravil Štiri video predavanja o Kseniji Hribar (DUM – društvo umetnikov, Maska in Nomad Dance Academy Slovenija)
(1) KSENIJA HRIBAR, NJENI BALETNI ZAČETKI, PRVI OBISK LONDONA IN VRNITEV V LJUBLJANO (1953-1965) / (2) SODOBNI PLES IN LONDON, V KATEREM JE DELALA KSENIJA HRIBAR (1965-1974) / (3) KAJ JE BIL SODOBNI PLES, KI GA JE KSENIJA HRIBAR V LONDONU PLESALA? / (4) KSENIJA HRIBAR IN EKSPERIMENTALNI SODOBNI PLES 60. LET

iz medijev: 
– Naši umetniki pred mikrofonom: Ksenija Hribar, iz arhiva programa ARS, RTV SLO, 1986 (2. 9. 2023)
– Ksenija Hribar je bila pionirka sodobnega plesa tudi v Londonu, intervju z Rokom Vevarjem,  Kulturni fokus, program ARS, RTV SLO, Urška Heningman, 13. 11. 2020)
– Slovenska in britanska zgodba Ksenije Hribar (Delo, Sobotna priloga, intervju z Rokom Vevarjem – Mojca Kumerdej 12.12. 2020)
– Arheologija plesa – Ksenija Hribar, Alja Lobnik v intervjuju z Rokom Vevarjem (Radio Študent, 2016)
– Ksenija Hribar: Med britanskim in slovenskim sodobno plesnim kontekstom, razstava (Rok Vevar, Kinošiška, CoFestival 2016)
– Uvod v Gibanico: pričevanja in spomini sodelavcev Ksenije Hribar, članek (MMC, 2015)
– Ksenija Hribar, plesalka in koreografinja, ki je ustvarila zgodovino sodobnega plesa, članek (MMC, Nika Arhar, 2015)
– Ksenija Hribar in sodobni ples v Sloveniji, posvet (Festival Gibanica 2015, DSPS, Rok Vevar, 2015)
– Posvetilo Kseniji Hribar, program filmov in videev (Festival Gibanica 2015, DSPS, 2015)
– Mapiranje zgodovine sodobnega plesa v Sloveniji, predavanja (Emanat, Katja Praznik in Sabina Potočki, 2008)
– Genealogija Ksenije Hribar
– Ksenija Hribar – Worldcat.org in Cobbis.net

Fotografije

VEČ OD PREDSTAVAH

Ksenija Hribar: KONCERT (1985)

Avtorstvo in koreografija: Ksenija Hribar
Izvedba: Matjaž Farič, Camilla Gair, Mitja Hribovšek, Marko Mlačnik, Andreja Obreza, Sinja Ožbolt, Sabina Potočki, Breda Sivec, Tomaž Šmid, Tanja Zgonc, Silvo Zupanc
Glasba: Antonio Vivaldi, Bohuslav Martinů, César Franck
Glasbenika (v živo na odru): violončelo: Vladimir Kovačič, klavir: Marko Letonja
Produkcija: Plesni Teater Ljubljana
Koprodukcija: Cankarjev dom Ljubljana

Premiera: 15. 12. 1985 – Dnevi plesa, Linhartova dvorana, Cankarjev dom

O predstavi:
(…) Predstava je bila koreografsko izrazito plesno abstraktna, gib se je navezoval na glasbo (plesna muzikalnost). Vendar je koreografinja z vzpostavitvijo odnosov med plesalci dosegla izvrstno mero humorja; aludira tudi na plesalčeva hotenja, povezana s tedanjo družbeno popularnostjo (pankerji, rokerji, šminkerji). Zato je predstava naletela tudi na dober odziv pri mladih.
Ksenija Hribar je prejela za ‘Koncert’ leta 1985 priznanje Združenja plesno-baletnih kritikov za vsebinsko izvirnost in svojsko trpek, življenjski humor.

Za nastanek ‘Koncerta’ (1985) je bilo pomembno prijateljevanje K. Hribar z glasbenikom – violončelistom Vladimirjem Kovačičem. Hribarjeva je tedaj obiskala njegov koncert, kjer je skupaj s pianistom, danes znanim dirigentom Markom Letonjo, izvajal glasbeni program na katerega je koreografinja kasneje oblikovala plesni koncert za pet parov in eno plesalko, sestavljen iz plesnih etud. Glasbenika sta izvajala glasbeni program za predstavo v živo na odru. Hribarjevo je najbolj prevzela čustvenost glasbe C. Francka, uporabila pa je še glasbo A. Vivaldija in B. Martinuja. V ‘Koncertu’ je koreografko najbolj zanimalo kako preseči romantiko klasičnih baletov, in to tedaj, ko se je sodobni ples pri nas šele razvijal. Romantiko je preoblikovala s kančkom humornosti in ironije, in to, kot misli sama, uspešno.

Takšno pa je bilo tudi mnenje kritičarke Andreje Tauber: ”Za ljubezniv in hkrati zbadljiv humor v koreografiji ima nenavaden talent. Ta zablesti v večini njenih kompozicij. Prav zaradi te posebnosti je svojevrstna.” (op. piske) Včasih je prisotna pretirana čustvena zagnanost s hudomušnim odstopom (tongue & chick). V koncertnih plesnih etudah so poudarjeni odnosi med plesalci, njihove notranje igrice in prepletanje dogajanj med njimi.

Predstava se začne na glasbo A. Vivaldija, še prej pa pridejo na oder plesalci in plesalke v pomenljivih oblačilih: s črnim metuljčkom okrog vratu, črnim frakom, dolgimi moškimi spodnjicami, s črnimi visečimi oblekami, črnimi sončnimi očali in modernimi punk frizurami. Vse dodatke razen osnovnih oblačil slečejo in obesijo na stole, ki stojijo na koncu odra in na katere plesalci resnobno sedejo in spremljajo dogajanje, kadar ne plešejo.
Tako je že s kostumi nakazana parodija na meščanstvo in formo, ki pritiče obiskovalcem koncerta. Plesalci so tako urejeni (snobovski) obiskovalci koncerta in uporniška mladina z modnim (punk, šminkerskim, rokerskim) videzom, zgolj plesalci sodobnega plesa. Kot je dejala tedaj kritičarka A. Tauber, so “nestandardno krojeni kostumi v dobri odrski razsvetljavi dodatno podčrtali resnost problemov, ki gledani iz sedanjosti v preteklost pridobivajo na smešnosti.”
To je bil koncert v klasičnem pomenu besede, z glasbeniki v živo, klasično glasbo in plesnimi etudami na to glasbo, nenavadno za tisti čas je bilo le to, da ga je koreografinja opremila s sodobnim plesom. Hribarjeva se pri koreografiji drži nekaterih klasičnih pravil: solo, duet, trio, kvartet in ples v parih, ki se vsi prepletajo po določenem ključu, le da so značaji in odnosi med plesalci bolj intenzivni kot pri klasičnem baletu in zato karikirani in včasih patetični. »Mimična zagnanost je pretirana (npr. pretirano prijazni nasmeški). Pri klasični obliki plesa koreografinja obrne tudi vloge plesalcev v plesnih parih. Tako plesalke vodijo in dvigujejo plesalce in plesalci plešejo duete celo med seboj. Namesto nežnosti kažejo plesalke svoj odnos do partnerjev z neotesanim grabljenjem celih obrazov. Na odru vidimo tudi sicer zakulisne zaplete in prepire kdo bo s kom in kdo bo prvi, kar pred gledalci razgalja  človeško nečimrnost in samovšečnost. Vse to je bilo za tisti čas še zelo nenavadno.
V predstavi so ves čas prisotni kontrasti; Hribarjeva karikira klasične (meščanske) elemente tako, da jih poudarja in jih prestavlja v drugačen kontekst.
V predstavi je veliko drobnih korakov in hitrih skokov, ki so bili za tedaj skromno znanje plesalcev zelo zahtevni, pa vendar so ti koreografinjin gib izvedli dokaj dobro in prepričljivo – vsled zagnanosti in močnih osebnosti. Prav ta gib in teatralnost pa sta tako rekoč razpoznavna znaka predstav K. Hribar. Vidni so elementi plesne tehnike Graham in tudi klasičnega baleta, ki se jih je koreografinja tedaj najbolj držala.
Še poslednji pomenljiv znak v predstavi je zaključek (na glasbo C. Francka), ko plesalci zdrsijo in se dobesedno “skrijejo za glasbo” – pod klavir….

Na koncu dodajam še dele plesnih kritik, ki se nanašajo na gornji tekst in dodatno osvetlijo predstavo ‘Koncert’:
Andreja Tauber: “Šest plesalk in pet plesalcev je v duhoviti in razgibani koreografiji zabavalo gledalce eno uro brez predaha. Plesnemu parodiranju težavnosti klasične baletne tehnike, dramatičnosti dogodkov, ki človeška življenja sekajo po diagonalah, ljubezenskih trikotnikov in drugih zapletov, občutka, da je cilj dosežen in v finalu ‘skrivanja’ plesalcev za dobro glasbo, sta violončelist V.K. in pianist M.L. dodala drugačno dimenzijo te predstave.”
Breda Pretnar: “Hribarjeva je ponovno dokazala, da mojstrsko povezuje glasbo in koreografsko zamisel in jo uspešno prilagaja skromni plesni zmogljivosti nastopajočih amaterjev.”
S pričujočo kritiko se ne strinjam popolnoma, saj so bili plesalci tedaj kljub res skromnemu znanju vseeno več kot amaterji. Redno so vadili s profesionalno pedagoginjo in koreografinjo in očitno napredovali iz predstave v predstavo. Prav tako so izvedli predstave resno in zagnano, vsekakor na mnogo višjem nivoju kot bi to storili amaterji. O tem priča tudi kritika M. Vogelnik:
Marija Vogelnik: “Predstava je po zunanjem videzu igriva in tempirana na hudomušno posmehovanje akademizmom, polikanosti salona, vsemu, kar diši po formalizmih, perfekcionizmih, meščanskosti. Pri tem so izredno kontrolirano uporabljena vsa obstoječa plesna in gibna znanja sicer precej nehomogene plesne skupine, ki deluje celovito, hkrati pa radoživo in domiselno aktivirano. Za vedrino, ki je pri naših koreografih redka – saj so pri nas skoraj vsi obsedeni s patosom tragičnosti in je bil menda Mlakar (Pio, op. p.) zadnji zares zmožen skozi koreografska očala s posmehom ustvarjati svojo sporočilnost – se skriva nekoliko trpkejše razmišljanje o življenju, odnosih med ljudmi, o resnicah.” (…)

Vir: Uršula Teržan, odlomki iz diplomske naloge The Ljubljana Dance theatre and its role in the development of contemporary dance in Slovenia: dissertation, London Contemporary Dance School (1997)

FOTOGRAFIJE

 

VIDEO

 

---

Ksenija Hribar: ALPSKO SANJARJENJE (1986)

Avtorstvo in koreografija: Ksenija Hribar
Izvedba (izvirna zasedba in kasnejše alternacije): Mateja Bučar, Camilla Gair, Drago Grabnar, Mitja Hribovšek, Iztok Kovač, Marko Mlačnik, Andreja Obreza, Sinja Ožbolt, Branko Potočan, Sabina Potočki, Tanja Zgonc, Silvo Zupanc /  Sanja Nešković, Breda Sivec
Scenografija in kostumografija: Eka Vogelnik
Glasba: N. Paganini, F. Gulda, zvočni učinki: Brane Atanasković

Produkcija: Plesni Teater Ljubljana
Koprodukcija: Cankarjev dom Ljubljana

Premiera: oktober 1986 – Linhartova dvorana, Cankarjev dom

O predstavi:
(…) Predstava se začne tako, da se predstavijo vsi liki iz prvega dejanja in ozračje v temnem nočnem alpskem gozdu (ki ga dodatno opisujejo zvočni učinki in odrska luč), kjer vlada kraljestvo živali, (razpadajočih) vil, vampirjev, in kamor zanese pot tudi nič hudega slutečega princa.
Zgodba v prvem delu predstave do neke mere sledi klasičnima baletnima zgodbama Giselle in Labodje jezero. Hribarjeva ju preplete in priredi, da tako doseže svojo sporočilnost. Prav tako sledi odrski koreografski postavitvi plesa: v predstavi si sledijo sola, dueti, ples zbora vil, princa Albrechta in čarovnika (v tem primeru vampirja) Rothbarda, le da je poslanstvo koreografinjinih junakov nekoliko drugačno in umeščeno v slovenske Alpe.
Dogajanje in način, kako je podana prirejena baletna zgodba, lahko vidimo na drugem posnetku (konec prvega dejanja): princ koleba med ljubeznijo do vile oziroma vampirja (oba ga zapeljujeta). Vsi skupaj pa so v tej fazi že povampirjeni (na posnetku vidimo vampirske zobe, ki si jih nadenejo vile in princ), za kar je med predstavo poskrbel vampir (ta je hkrati tudi baletni učitelj), ki je neprestano oprezal in zapeljeval vile in princa in jih končno uspešno povampiril in si jih podredil. Tukaj se nočna zgodba alpskih gozdov konča in vile-vampirke odletijo v nebo…
V drugem delu (tretji posnetek) se dogajanje prestavi v zakotno alpsko vas, kjer plašni kmečki fantje s šopki gorenjskih nageljnov željno pričakujejo turistke. S tem je nakazan slovenski sindrom majhnosti in ponižnosti, saj je vse kar je tuje in prihaja iz širnega sveta boljše, in dragocenejše od domačega. Samovšečne turistke prestrašijo neotesane fantiče, ki si zaradi nesporazuma prislužijo celo klofute. Na koncu se vsi uspešno “sparijo”. V predstavi spet pokažejo svoj vpliv še skrivnostne Alpe (povampirjene turistke – spomin na prvi del predstave), končno pa se morajo vsi skupaj raziti in se odpraviti novim dogodivščinam naproti.
Smeh, ki ga je slišati na video posnetku iz dvorane, velja stereotipom iz slovenskega alpskega sveta. Na odru se pokažejo tipični, že kar pretirani simboli slovenstva: v ozadju se turistke fotografirajo z lutkami oblečenimi v gorenjske (alpske) narodne noše, čez oder gredo krave, fant s tipičnimi kovinskimi lonci za sveže mleko, turistka z dežnikom gorenjske narodne noše, kmetiči v narodnih nošah pa odplešejo različico alpskega narodnega plesa.
Hribarjeva sestavlja korake iz klasičnega baleta  in jih meša s svojim stilom. Kot je dejala sama, ji že obstoječi stili služijo, da lahko koreografsko in  dramaturško izpelje svoje zamisli.

Kritičarka Breda Pretnar je o tem napisala: “K. Hribar je uporabila elemente klasičnega baletnega jezika. Plesalce, ki niso šolani po programu klasične baletne šole, je izredno spretno vodila skozi klasične plesno baletne fraze tako, da s svojim plesom niso izmaličili klasične baletne govorice.”
Poleg giba je opazna tudi gledališkost predstave. In razen odlične, spet pretirane in patetične mimike obraza, ki preočitno razlaga občutja akterjev, so v predstavi tudi popolnoma pantomimski deli – brez glasbe in plesa, ki še podrobneje ponazorijo zgodbo. Kot že rečeno, k celovitosti predstave pripomorejo še kostumi in scena (v ozadju skozi vso predstavo vidimo odsev Alp na platnu, menja se le scena) in odrska luč.
Kritičarka Andreja Tauber: “AS je ljubko norčevanje iz odnosov med spoloma…S parodiranjem baletne šole v času romantike se predstava posmehuje nenaravni vzgoji, sanjarjenju deklet o princih s šopki, strahovanju pred erotiko in kot rezultat tega samovšečnosti in povampirjenja žensk, ob katerih moški iščejo oporo pri svojem spolu.”
Izseček kritike filozofinje Alenke Zupančič: “Predstave se ne da dosledno interpretirati kot preproste ironične opozicije, na primer formam baleta, in to iz enostavnega razloga, da se je morala sama še kako identificirati z baletom, v celoti stopiti v njegovo diskurzivno polje, da je lahko nato skozenj sforsirala svojega.” (…)

Vir: Uršula Teržan, odlomki iz diplomske naloge The Ljubljana Dance theatre and its role in the development of contemporary dance in Slovenia: dissertation, London Contemporary Dance School (1997)

Fotografije (arhiv PTL in arhiv Sabine Potočki)