koreograf, umetniški vodja, plesalec, plesni pedagog

Iztok Kovač (1962, Trbovlje) je v devetdesetih letih pojem slovenskega sodobnega plesa tako rekoč iz nič umestil v evropski in svetovni kulturni prostor. Pod okriljem festivala Klapstuk, je leta 1993 v belgijskem Leuvenu ustanovil mednarodno plesno skupino En-Knap in jo leto kasneje v Ljubljani legitimiziral kot produkcijski zavod EN-KNAP. Po 14 letih projektnega delovanja je leta 2007 ustanovil mednarodno plesno skupino EnKnapGroup (EKG), prvi stalni ansambel za sodobni ples pri nas in produkcijo preusmeril na repertoarno delovanje. Dve leti pozneje je Zavod EN-KNAP prevzel vodenje Centra kulture Španski borci, kjer Iztok Kovač kot umetniški vodja izbira domači in mednarodni program.  V dolgoletnem intenzivnem delovanju je v evropskem prostoru sodobnega plesa utrdil prepoznavnost lastne estetike in zagotovil zaščitni znak, v katerega kvaliteto že od začetkov vlagajo številni domači in tuji koproducenti.

Poleg svojih 35 odrskih predstav, s katerimi je gostoval več kot 500-krat v več kot 30 državah, deluje tudi kot gostujoči koreograf v Veliki Britaniji, Nemčiji, Franciji, Belgiji, Izraelu in Južni Koreji. Njegov umetniški opus obsega tudi šest plesnih filmov, številne režije večjih prireditev in državnih proslav v Sloveniji ter mednarodno pedagoško delo. V času pandemije bolezni COVID19 je začel producirati plesna dela v tehnologiji VR – Oder360.

Kot programski direktor Centra kulture Španski borci se ukvarja z več kot 600 dogodki letno in sodeluje s številnimi domačimi in mednarodnimi partnerji. Je slovenski partner v mreži Aerowaves – največji evropski plesni platformi. Za mrežo je v Ljubljani dvakrat organiziral festival Spring Forward.

Iztok Kovač je bil pobudnik regionalne plesne mreže Pan-Adria (7 odrov iz Hrvaške, Italije in Slovenije), član upravnega odbora Državnega sveta za kulturo v Sloveniji ter član upravnega odbora Prešernove nagrade. Je prejemnik številnih najuglednejših domačih in mednarodnih nagrad.

Iztok Kovač – spletna stran En-Knap

AVTORSKE PREDSTAVE 

FILMSKA IN VIDEO PLESNA PRODUKCIJA

KOREOGRAFSKA IN PLESNA SODELOVANJA

DRUGI PROJEKTI IN SODELOVANJA

več na spletni strani EN-KNAP

CELOTNA PRODUKCIJA ZAVODA EN-KNAP (umetniško vodstvo)

več na spletni strani EN-KNAP

MEDNARODNE IN SLOVENSKE NAGRADE

 

PODROBNEJE O PREDSTAVAH

SOKOL! (2011)

Solo predstava Kako sem ujel Sokola (1991) koreografa Iztoka Kovača predstavlja enega izmed mejnikov v sodobnoplesni produkciji, nastali v Sloveniji. Kultna predstava, v kateri je Kovač odplesal neverjetno poetično koreografijo, nabito z lepoto, sublimnim, magičnim razmerjem med telesom, gibom, glasbo, svetlobo in prostorom, je postala emblem nekega novega časa in nove produkcije. Solo Kako sem ujel Sokola je v devetdesetih presenetil Evropo in je še danes ena izmed temeljnih predstav novega slovenskega sodobnega plesa, s katero se je ta začel vpisovati v mednarodni kontekst. Po tej predstavi je Kovač ustanovil skupino in zavod EN-KNAP in razvil samosvoj koreografski in plesni jezik.

Kovač je predstavo odplesal pred več kot dvajsetimi leti in ima danes do nje precejšnjo, ne samo časovno distanco. Predstava z naslovom Sokol!, ki je nastala v sodelovanju z Janezom Janšo, zato odpira drugi tip in drugo raven vprašanj, kot jih je original. Ples je edina umetnost, ki jo staranje udari. Noben slikar, pisatelj, režiser, igralec, skladatelj ali vokalist ne zaključi svoje kariere že pred petdesetim, medtem ko je plesno telo na odru nezaželeno in nekonkurečno že dosti prej. Kovač bo predstavo odplesal pri enainpetdesetih, Janša mu pri svojih devetinštiridesetih ne bo le pomagal rekonstruirati izvirne predstave, ampak se bosta skupaj posvetila novemu plesnemu telesu. Skupaj z gosti bosta odgovarjala na vprašanja, kaj plesalca sodobnega plesa lahko vodi, da v plesu vztraja tudi v zreli dobi, kakšen je lahko ta ples, kako se ples spreminja s staranjem ter kateri so izzivi, ki jih plesu postavlja to obdobje.

SODELAVCI:
Koncept in izvedba: Iztok Kovač, Janez Janša
Gost: Tamás Tuza (27 in 28/03/2014)
Gostje na posnetkih: Jonathan Burrows, Julyen Hamilton, Mateja Rebolj, Renata Salecl
Glas: Nada Vodušek
Oblikovanje svetlobe in tehnična izvedba: Luka Curk
Kostumografija: Valter Kobal
Glasba: zvočni posnetki iz predstave Kako sem ujel Sokola
Oblikovanje zvoka: Tomaž Grom
Asistentka pri gibu: Tanja Skok

Produkcija: EN-KNAP
Koprodukcija: Maska Ljubljana

RECENZIJA PREDSTAVE

“Ustvarjalna in življenjska kilometrina Kovača, Janše in vseh prisotnih v projektu Sokol! je fascinantna, osupljiva. Pripeljala ju je do predstave, ki je preprosto ne smete zamuditi. Čas med originalom in Sokolom! je čas zorenja, raziskovanja, nenehnega dela, discipline. Humor v originalni predstavi se je manifestiral skozi ironijo, kombinacijo glasbe, prizorov, takrat mladostno vzdržljivega in še vedno zahtevnega Kovača. Humor, pronicljivost v Sokolu! je nekaj, česar v plesu mladih plesalcev ne moremo zaslediti. So morda hitrejši, več zmorejo, toda žmohta let, življenja in ustvarjanja nimajo. Ne morejo imeti. Ples je po definiciji podvržen diktatu današnjega časa: veščina, lepota, vse preveč in neutemeljeno opevana mladost. Kljub temu mladim ustvarjalcem čas ni naklonjen. V predstavi povedo, da je ples edina umetnost, ki jo staranje udari. Noben slikar, pisatelj, režiser, igralec, skladatelj ali vokalist ne zaključi svoje kariere že pred petdesetim, medtem ko je plesno telo na odru nezaželeno in nekonkurenčno že veliko prej.

Iztok Kovač, Janez Janša, Mateja Rebolj s celotnim opusom – še vedno dela, in je stara več kot dvainpetdeset – niso edini, ki stampedo trenda postavljajo na glavo, na laž. V starajoči se Sloveniji in ob bok predstavam, ki aktualnost lovijo dobesedno z začasno zamrlim vstajniškim nabojem, dobimo globoko bolj aktualno predstavo, ki govori o tistem, česar v pogromu vsakdana ni. O minevanju, staranju, ki ne prinaša samo upokojenskih problemov (in s polno dobo samozaposlenim v kulturi in umetnosti nekaj čez 300 evrov pokojnine), ki so jih mediji polni, temveč govori o kvaliteti, žlahtnosti, modrosti in humorju. Ga ni razpisa, strategije, ki bi zmogla zajeti to, kar gledamo v Sokolu!. Konec predstave je posnet pogovor med Kovačem in Janšo, kjer klepetata o tem, da ples nikogar ne zanima, da je plesalcev malo, o umetniških pokojninah, o tem, da bi Janša delal sladoled, Kovač pa morda spet učil smučanje… pogovora ne slišimo do konca, gostilniški šunder ga preglasi. Konec je odprt, predstava se bo lahko nadaljevala, spreminjala, dodajala… do takrat pa, lepo prosim, čim več Sokola!”
Jedrt Jež Furlan: Kilometrina, modrost, žlahtnost; Dnevnik – Dnevnikov objektiv, 19.10.2013

FOTOGRAFIJE

---

OTTETTO (8 nihajev za njegovo visokost) (2012)

“Plesni koncert” OTTETTO (8 nihajev za njegovo visokost) temelji na Oktetu, 16-minutni poslastici Igorja Stravinskega iz leta 1923, čisti strukturalni kompoziciji brez vsakršnih narativnih pomenov, ki jo je sam skladatelj poimenoval: »hladna, prosojna in pikantna kot skrajno suhi šampanjec«. Predstava OTTETTO Iztoka Kovača koreografsko razstavi, analizira ter nato rekonstruira in vizualizira to izjemno glasbeno delo. Avtor obravnava Oktet z različnih zornih kotov ter raziskuje aktualne odnose vključenih umetnikov do tega glasbenega dela. Tako v predstavi doživimo odziv dirigentke, 8 glasbenikov, 5 plesalcev in skupine vizualnih umetnikov.
Ob živahnih skupnih sekvencah pomenijo ti različni odzivi razširitev pričakovane izvedbe originalnega dela, ki ima zdaj 8-delno strukturo za 14 izvajalcev.
V Oktetu, ki je napisan kot klasični sonatni ciklus za nenavadno kombinacijo pihal in trobil, je Stravinski nepričakovano uporabil tehnična orodja baročne in klasicistične glasbe. Sodobnejše harmonije in ritmična kompleksnost tako učinkujeta kot potujitveni efekt v razmerju do polifone tehnike in izbrane predromantične oblike ter naznanjata začetek obdobja neoklasicizma v zgodovini glasbe.
Gibanje plesalcev skupine EnKnapGroup označuje specifičen gibalni vokabular, izhajajoč iz analize partiture posameznih inštrumentov v Oktetu, s katerim tako poudarijo kot potujijo abstraktno strukturo Okteta. Gibanje je večkrat podvrženo strogemu periodičnemu ritmu metronoma, ki asociira na prisotnost mojstra. V predstavi OTTETTO lahko Oktet metaforično dojamemo kot glasbeno delo, ki ga je Igor Stravinski napisal za gledališče, čeprav seveda ni bilo tako.
Oktet Stravinskega, ki je bil v skladateljevem času sprejet s splošno nejevero in neodobravanjem ter razumljen kot slaba šala, v predstavi OTTETTO (8 nihajev za njegovo visokost) v živo odigra zasedba slovenskih glasbenikov ansambla Festine pod vodstvom dirigentke Žive Ploj Peršuh.
OTTETTO, v katerem vizualni elementi – projekcije, scenografija in svetloba – igrajo ključno vlogo pri prostorski označitvi, to 90 let staro glasbeno delo in njegov pomen prerešeta s pogledom ustvarjalcev tega trenutka ter ga tako prikaže kot še danes relevantenega in aktualnega.

SODELAVCI
Koncept in koreografija: Iztok Kovač
Ustvarjalci in izvajalci – EnKnapGroup: Luke Thomas Dunnes, Ida Hellsten, Bence Mezei, Ana Štefanec, Tamás Tuza
Glasba: Igor Stravinski, Oktet, 1923
Dirigentka: Živa Ploj Peršuh
Glasbeniki – Ansambel Festine: Kaja Lešnjak (flavta), Jože Kotar (klarinet), Arpad Balasz Piri (Fagot 1), Peter Stadler (Fagot 2), Jure Gradišnik (Trobenta 1), Luka Ipavec (Trobenta 2), Mihael Šuler (Pozavna 1), David Kajič (Pozavna 2)
Kompozicijske dopolnitve: Gregor Pompe
Vizualije: Komposter
Oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc
Oblikovanje prostora: Jaka Šimenc, Komposter, Iztok Kovač
Oblikovanje kostumov: Valter Kobal
Izdelava kostumov: Katarina Škaper
Glasbeno svetovanje: Gregor Pompe
Kompozicija Allegro con moto: Komposter
Izbor besedil: Mirta Zajc, Iztok Kovač
Branje besedil: Žiga Golob, Nada Vodušek, Luke Thomas Dunne ter Faris Endris Rahoma (za nemščino) in Marko Simšič (za angleščino)
Besedila v gledališkem listu: Mojca Kumerdej, Gregor Pompe, Mirta Zajc
Tehnična izvedba: Luka Curk, Omar Ismail
Vodja vaj: Tanja Skok
Stiki z javnostmi: Marija Zidar
Celostna podoba: nejaaka
Fotografije: Andrej Lamut, Miha Fras
Izvršna produkcija: Karmen Keržar
Organizatorka gostovanj: Marjeta Lavrič

Produkcija: EN-KNAP

RECENZIJI PREDSTAVE

“Simfonija plesa, glasbe in igre v predstavi OTTETTO, ki jo je na festivalu Tanztage predstavila slovenska skupina EnKnapGroup, je od prvega giba do zadnjega akorda … sveža in drzna ter s svojim hitrim tempom gledalca pogosto preseneti. Pet plesalcev EnKnapGroup in osem glasbenikov pod vodstvom dirigentke Živo Ploj Peršuh si je za svoj moto izbralo nič več in nič manj kot narediti nemogoče mogoče. Enako fascinantno je, kar je na odru pričaral koreograf Iztok Kovač: Oktet Igorja Stravinskega vsekakor ni kompozicija, ki bi se samodejno ponujala plesu. Toda v njegovih načelih kaosa in reda, ritma in melodije je skupina povsem domača in uspe ustvariti nove asociacije, ki občinstvo osupnejo. Predstava slavi lahkotnosti in natančnost izvedbe. Z močjo giba in neverjetno sinhronostjo kljub nenehnim spremembam smeri gibanja so plesalci EnKnapGroup dokazali, da sodijo v sam vrh mednarodnih skupin. Navdušili so prepričljivo izraznostjo, igrivostjo in vrhunskim tehničnim znanjem ter občinstvu predstavili vizualno mojstrovino. Frenetično slavje je skromen opis tega, kar se je zgodilo na odru Kleines Haus. Veličasten večer.” Kreisezeitung, april 2013 (Corinna Laubach)

“Oziraje se na Kovačev razmislek o glasbi in njenem razmerju z gibom je to njegova doslej najbolj temeljita in kompleksna predstava. … Podobno kot je Stravinski morda naslavljal svoje predhodnike, kot se sedanjost lahko sporazumeva s preteklostjo in nemara Iztok Kovač naslavlja ne le ruskega komponista in glasbo nasploh, ampak tudi samega sebe s točke napetosti, na kateri se je njegovo dosedanje delo sprostilo in se s sledmi preteklosti spodvilo v uprizoritveni novum.” Delo – kultura, 30. 10. 2012 (Mojca Kumerdej)

VIDEO –  OTTETTO (Vimeo), (Youtube)

FOTOGRAFIJE