ustvarjalka, plesalka, performerka, vokalistka in podiplomska študentka filozofije

Irena Tomažin Zagoričnik (1979, Ljubljana) je plesalka, koreografinja, performerka, vokalistka, pevka in improvizatorka, dejavna na domači in mednarodni sceni. Z gledališčem se je srečala na Bežigrajski gimnaziji v skupini IHT, pod mentorstvom Tomaža Štrucla. Plesno se je izpopolnjevala pri Studiu Intakt in v Plesnem teatru Ljubljana ter v izobraževalnih programih Plesni laboratorij in Agon, bila je štipendistka DanceWEB programa za sodobni ples na Dunaju, leta 2007 pa je bila izbrana v program izobraževanja Atelier Grotowski Inštituta.

Plesni prvenec Hitchockove metamorfoze je ustvarila s skladateljem Mitjem Reichenbergom leta 2001. Z drugim solom Kaprica se je začelo tudi njeno raziskovanje razsežnosti glasu. Na Gibanici – slovenskem bienalu sodobne plesne umetnosti je leta 2009 prejela nagrado za predstavo Kot kaplja dežja v usta molka, leta 2015 pa nagrado za najboljšo predstavo po izboru strokovne komisije in nagrado za najboljšo predstavo po izboru občinstva za Okus tišine vedno odmeva. Samostojno in v sodelovanju je do danes ustvarila več kot deset plesnih in vokalno-gibalnih odrskih predstav.

Sodelovala je tudi z vizualnim umetnikom in kuratorjem Mathieuom Copelandom pri projektu “Une exposition à être lue” v Ženevi (HEAD) in pri projektu “Chorégraphier l’exposition” (Ferme du Buisson, Paris), kjer je prispevala svojo kompozicijo Prazna mesta glasu (Voice’s Empty Spaces).

Kot vokalistka in pevka od leta 2006 dalje ustvarja v solo projektu za glas in diktafone imenovan iT, ki mu je sledil prvi solistični album iT: Crying games (2011). Leta 2014 je izdala Okus tišine / Taste of Silence, leta 2019 pa Cmok v grlu. Sodelovala je z Aldom Ivančičem, s katerim je ustvarjala pri Bast Kolektivu in na zgoščenki Retinal Circus in s številnimi glasbeniki in zasedbami: Tomaž Grom, Lee Patterson, Xavier Charles, Christof Kurzmann, Jonas Kocher, Gaudenz Badrutt, Šalter Ensemble, Tim Blechmann, Michael Zerang, Liz Allbee, Alessandra Eramo, Ilia Belorukov, Okkyung Lee, Maja Osojnik, Christian Kesten, Ina Puntar, Dré Hočevar, Matej Bonin idr.

Redno vodi delavnice za glas v Ljubljani in v tujini in poučuje improvizacijo na Akademiji za ples – Alma Mater Europaea. Od leta 2016 sodeluje z Alessijem Castellaccijem na raziskovalno-izobraževalni platformi The World is Sound (TWIS) – Exploring the Human Voice in Motion.  

Povezave: FB  /  Instagram /  Zavod Sploh  / Emanat / Centralala

AVTORSKE PREDSTAVE IN ZVOČNI PERFORMANSI

SODELOVANJA KOT SOAVTORICA, PLESALKA, PERFORMERKA, VOKALISTKA (uprizoritvene umetnosti)

GLASBENA PRODUKCIJA

SAMOSTOJNI KONCERTI IN GLASBENA SODELOVANJA (izbor)

OSTALA SODELOVANJA

PEDAGOŠKO DELO

NAGRADE IN PRIZNANJA

BIBLIOGRAFIJA

PODROBNEJE O PREDSTAVAH

MES(T)O GLASU (2017)

Predstava Irene Tomažin Zagoričnik Mes(t)o glasu je nadaljevanje raziskovanja odnosa med telesom, glasom in prostorom. Tokrat se je avtorica s tremi soustvarjalkami posvetila raziskovanju mnogoterih izvorov glasu, njegove mesenosti, materialnosti in duhovnosti, njegovega pomena in mesta v vsakdanjem življenju. Gre za raziskovanje procesov, ki se zgodijo, ko volja kultiviranega mesa popusti in dopusti, da se iz čuječega in občutljivega mes(t)a pojavi glas zgolj v svoji prisotnosti, razrešen dihotomije med subjektom in objektom, med kulturo in naravo, med individualnim in družbenim, med ranljivim bitjem in močjo uprizarjanja.

Kako dopustiti, da se zgodi glas kot oživljanje in prisluškovanje mnogoteremu zvočnemu prostoru znotraj in zunaj posameznega in skupnega telesa? Telesa, ki posluša in rezonira s slišanim. Glas je včasih otipljiv in neposredno vstopa v telo, bližina tega mesta pa nam je zaradi pozabe in odtujitve naše najbolj mesene notranjosti čudno tuja.

SODELAVCI:
Avtorica koncepta: Irena Tomažin Zagoričnik
Soustvarjalke in izvajalke: Adriana Josipović, Nika Rozman, Irena Tomažin Zagoričnik, Nataša Živković
Dramaturgija: Barbara Korun
Zvočni prostor: Tomaž Grom
Oblikovanje in vodenje luči: Urška Vohar
Kostumi: Mateja Fajt
Oblikovanje in fotografija: Hanna Juta Kozar / Tomaž Šantl
Fotografija: Nada Žgank
Izvršna produkcija: Sabina Potočki

Produkcija: EMANAT
Koprodukcija: Sploh
Partner: Bunker/SMEEL
Medijska podpora: Radio Študent
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana

Premiera:
07.12.2017, Stara mestna elektrarna Elektro Ljubljana

Ponovitve in gostovanja:
08.12.2017, Stara mestna elektrarna Elektro Ljubljana
05.02.2018, Stara mestna elektrarna Elektro Ljubljana
18.09.2018, Stara mestna elektrarna Elektro Ljubljana
23.09.2018, Ganz Novi festival, Zagreb, HR
02.03.2019, Gibanica 2019, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana
17.09.2019, Festival Pelzverkehr 2019, Celovec/Klagenfurt, AT
28.06.2020, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana

MEDIJSKI ODZIVI:
(…) S konceptom, ki v jedro postavlja glas kot izvorno točko, Irena Tomažin Zagoričnik razpre zgodovino molčanja, obenem pa se, namenoma ali pa ne, malce upre tudi prepričanju, da je molk sploh kdaj obstajal. Z domišljeno kompozicijo štirih žensk z glasovi in telesi v spazmatičnem postajanju, povezovanju in nato orkestriranem delovanju ter razkrajanju, da bi ponovno pričele, se ves čas poraja vprašanje: od kod pogon? (…) Kajti v tem performansu so one mesto glasu, one, in to pokažejo brez zadržkov, frontalno, pristopajo vse bližje, in kjer se poskusijo zaustaviti, se ponovno poženejo. Zato je tudi tako bistveno, da to ni glas ene, temveč njih štirih, ki so skupaj glas in ki resonirajo natanko v in ob drugi ter morda tudi sprožijo njen glas. In zaradi tako izvrstnega koncepta ter senzibilne, četudi neizprosne izpeljave si gre Mes(t)o glasu zapomniti kot enega izmed umetniških vrhuncev leta v tem mestu.
12. 12. 2017, Odzven, Glas je bil pač prej, Nina Dragičević

Posebna odlika umetnice Irene Tomažin Zagoričnik je gotovo dejstvo, da je v polje zvočne umetnosti, ki jo raziskuje predvsem prek medija glasu, vstopila prek raziskovanja telesnega giba v mediju sodobnega plesa. Povezave med obema zvrstema pa ni niti v bolj glasbenih niti v bolj plesnih projektih pravzaprav nikoli zares prekinjala, saj je zanjo, kot se zdi, organska. Nemara iz tega specifičnega presečišča prihaja posebno temeljito raziskovanje kontinuitete med telesnim in glasovnim, zanimanje za glas kot materialno bazo jezika, tistega nosilca, ki hkrati nastopa pred vsakim pomenom, a tudi ko je že artikuliran v jezik, ostaja tam kot neizbrisljiva mesena sled z močno afektivno resonanco. (…)
16. 12. 2017, Dnevnik, Glas tako gost, da bi vanj lahko zarezali, Pia Brezavšček

(…) Razlika med lastnimi unikatnimi glasovi se najbolje pokaže, ko vse štiri nastopajoče spremljamo med skakanjem, med katerim spuščajo glasove. Fizični napor jim vsaj delno onemogoči kakršno koli tendenco po spremembi ali oblikovanju glasu, ki prihaja iz njih, sočasno premikanje po prostoru pa nam pokaže spreminjanje slišanega glede na pozicijo ali oddaljenost od nas.. (…) Predvsem pa zadnji prizor sproži željo, da bi videli, kaj se (poleg teh predstavitvenih delov) še da razviti, ko imamo na odru kar štiri »glasne« izvajalke ter kakšno »zgodbo« lahko z uporabo svojih glasov povedo. (…) Kljub pomanjkljivostim v strukturi pa (nehote) predstava odpira še neko drugo vprašanje: kakšna je lahko vloga ali učinek glasu (ki ni beseda) v kontekstu odra. Ker je tisti, ki izvira iz samega telesa performerke tako unikaten kot njeno telo, predstavlja nek osebni glasovni jezik oziroma osebni način brez besednega izražanja – zato je lahko odlično izrazno sredstvo, ker ostaja za interpretacijo bolj odprto kot beseda. Glas nas torej ne vodi le po eni, že vnaprej zakodirani poti razumevanja, temveč nam pušča ogromno lastne svobode interpretiranja.
21. 12. 2017, Koridor, Irena Tomažin Zagoričnik: Mes(t)o glasu, Mojca Podlesek

Avtoričino kratko spremno besedilo, še bolj pa vokocentrična gibalna predstava sama in tomažinkanje sploh, se marsikdaj bere kot praktično nadaljevanje raziskovanja razsežnosti glasu in telesa, kakor ga je v teoretski razpravi o glasu zastavil Mladen Dolar.
05.02.2018, Kriterij, kritiška platforma, Tomažinkanje, Ičo Vidmar

S tremi soustvarjalkami, Adriano Josipović, Niko Rozman in Natašo Živković, je v predstavi Mes(t)o glasu bolj in dlje razprla mesenost, afektivnost in neprepoznavnost glasu, ko ga je postavila na križišče gomazenja telesne notranjosti in kultivirane telesne zunanjosti, med subjekt in objekt, med biološko maso in politiko (skupnega) ter med naravo in tehnologijo, s tem pa skušala zarezati tudi v očitne binarizme.
05.02.2018, Kriterij, kritiška platforma, Glasovanje, Alja Lobnik

Gre za nekakšno totalno umetnost, za prisvojitev njene avtonomije, zato je v njej zaznati matrice različnih diskurzov, kar obenem pomeni, da težko vzpostavlja artikulirano refleksijo o sami sebi, vsakršno metaraven sproti razbija. Takšno predstavo je treba gledati, večkrat, v spominu ali v živo.
05.02.2018, Kriterij, kritiška platforma, Glas in jezik, Muanis Sinanović

FOTOGRAFIJE

 

VIDEO

---

OKUS TIŠINI VEDNO ODMEVA (2012)
V projektu se je Irena Tomažin skozi medij glasu in telesa lotila teme tradicije in izročila ter statusa glasu in podob, ki jih glas kot medij ustnega izročila nosi iz generacije v generacijo.
Na nek način bolj pripadamo preteklosti in na prvi pogled že obledelemu izročilu, kot pa sedanjosti, ki naj bi bila le od »tukaj in zdaj«. Mogoče obledelost izročila samo izkazuje njegovo tiho, nevpadljivo in kontinuirano prisotnost. Glasovi, s katerimi govorimo, so melodije preteklih govorcev in njihovih govoric. Sedanjost nam po drugi strani s svojimi vseprisotnimi zvoki na novo vpisuje v telo drugačne glasove. Z njimi zarisujemo govorice, ki bodo naše ustno izročilo prihodnosti. Paradoksalna zanka časa je mogoče ujeta v trajanju glasu znotraj enega samega izdiha.
V prvem delu procesa so Irena Tomažin, Sabina Đogić in Andrej Kocan posneli 5 srečanj s poustvarjalci in ustvarjalci ljudske glasbe kot so: Ljoba Jenče, Bogdana Herman in Boštjan Narat (Slovenija), Natalka Polovynka (Ukrajina), Svetlana Spajić (Srbija). Posnetki so bogat in navdihujoč material, iz katerega izhaja nadaljnji proces za predstavo.

Predstava, v kateri Irena Tomaži raziskuje stanja, ki jih v glas in v telo vpisuje tako zgodovinski spomin, na primer skozi izročilo petja ljudskih pesmi, kot tudi osebni spomin skozi proces socializacije glasu in telesa. Z njej lastno senzibilnostjo bo predstavila interakcijo arhaičnih, predčloveških oz. nepodružbljenih glasov, zvokov in šumov, ki jih lahko proizvede telo, s podobami, ki jih glas skozi nezavedno nosi iz generacije v generacijo, ter jih soočila z glasovi in gibi, ki nam jih sedanjost s svojimi vseprisotnimi tehničnimi zvoki in vibracijami na novo vpisuje v telo. Pri tem se bodo nemalokrat razkrile tako humorne kot subverzivne vrzeli med glasom in pomenom, telesom in glasom, med javnim in zasebnim, normalnim in bizarnim. (Barbara Korun, dramaturginja)

SODELAVCI:
Koncept, izvedba: Irena Tomažin
Dramaturgija: Barbara Korun
Zvok: Aldo Ivančič
Luč in tehnična izvedba: Igor Remeta
Kostumografija: Tina Pavlović
Video: Sabina Đogić
Zvok za video: Andrej Kocan, Jure Vlahovič
Nastopajoči v video materialih: Boštjan Narat, Bogdana Herman, Ljoba Jenče, Svetlana Spajić, Natalka Polovynka
Izvršna produkcija: Barbara Hribar
Produkcija: Emanat Ljubljana
Koprodukcija: Cankarjev dom, Maska

Premiera:
07.12.2012, Cankarjev dom, Ljubljana

Ponovitve in gostovanja:
09.12.2012, Cankarjev dom, Ljubljana
10.12.2012, Cankarjev dom, Ljubljana
15.02.2013, Cankarjev dom, Ljubljana
16.02.2013, Cankarjev dom, Ljubljana
09.05.2013, Cankarjev dom, Ljubljana
10.05.2013, Cankarjev dom, Ljubljana
19.10.2013, Interzone festival, Novi Sad, Srbija
23.10.2013, Mali oder, SNG Drama, Maribor
30.10.2013, Jugoslovensko dramsko pozorište, Beograd, Srbija
09.02.2014, Theatre Laboratory Space, Wroclaw, Poljska
29.03.2014, Cankarjev dom, Ljubljana
21.09.2014, Ganz Novi Festival, Zagreb, Hraška
10.12.2014, Stolp Škrlovc, PG Kranj
20.02.2015, Gibanica, Cankarjev dom, Ljubljana
30.05.2015, Rdeči revirji, Hrastnik
01.09.2015, Platforma, Maribor
13.06.2017, Stara mestna elektrarna Elektro Ljubljana

MEDIJSKI ODZIVI

“Naj bo to na videz (oprijemljivo) ljudsko izročilo ali pa neznani (metafizični) odzveni človeškega glasu, izvajalka jih skozi -za naš prostor vsekakor edinstven avtorski pristop izoblikuje atmosfero eksotike in enigmatičnosti. Njena kapaciteta glasovnih zmožnosti je enormna in skladu tem je tudi scenski okvir zastavljen bazični maniri, materialna izpraznjenost se na neki točki zazdi tudi edina možna odločitev: izvajalkina izčrpna sugestivnost glasovnih nians zmore »nevidno« zvočno formo postopoma prestrukturirati povsem samostojno upodobitev navideznega lika, rekvizita, prostora in celo časa. (…) Glas kot pritajen alter ego, kot tujek lastnem telesu ali čista neodvisna fizična substanca pa se najbolj izbrusi momentih duhovite in obenem srhljive »koreografije ustnic« ter ob vnosih akuzmatike. Pravzaprav je neverjetno, kako zmore ustvarjalka svojo popolno predanostjo in navzočnostjo hkrati mestoma svojo fizično podobo samoizbrisati in manifestirati svoj glas vsej njegovi absolutnosti.”
10.12.2012, Delo, Zala Dobovšek, Oprijemljiva nevidnost glasu

“Irena Tomažin je avtorica z zelo specifičnim pristopom. Pravzaprav je plesalka, ki se je kasneje pričela ukvarjati tudi z glasom. Njene predstave so zanimive s stališča, da h glasu pristopa kot se navadno pristopa k plesu, torej s koreografskimi principi, da razume glas kot gibanje telesa. Za njene predstave pravzaprav ne moremo reči, da so vokalni eksperimenti oziroma glasbene predstave, ampak so to predstave, ki jih zaznamuje predvsem koreografsko eksperimentiranje. Tak pristop je prisoten tudi v njeni zadnji predstavi, za katero bi lahko celo rekli, da je koncert slovenskih ljudskih motivov, pesmi. Vsak prizor ima določeno koreografsko kapaciteto v tem, kako se telo loti glasu oziroma kako se glas loti telesa. To razmerje je pri Ireni Tomažin izjemno zanimivo, hkrati pa je pomemben tudi določen asketizem, skozi katerega avtorica izjemno dobro osredotoča svojo pozornost na to, kar jo zanima. V pričujoči predstavi je bilo zanimivo opazovati, kako je celotna scenografija umeščena, kako je predstava dramaturško strukturirana. Dramaturške odločitve so zelo jasne, veliko je redukcije na bistveno, kar ima seveda tudi svojo moč, saj se gledalec lahko osredotoči na to, kaj performerka počne s telesom. Tomažinova predstavo namreč strukturira tako, da ne zapade ne v spektakel ne v prazno formo, ampak jo ključno definira prav njena izjemno jasna asketska odločitev.”
03.03.2015, RTV SLO, ARS, 7. Gibanica, bienale slovenske sodobne plesne umetnosti, Petra Tanko v pogovoru z Bojano Kunst in Sabino Potočki

Na bienalu slovenske sodobne plesne umetnosti Gibanica 2015 je Irena Tomažin s predstavo Okus tišine vedno odmeva osvojila dve nagradi: za najboljšo predstavo po izboru publike in strokovne komisije. Na spletni strani Društva za sodobni ples Slovenije, prireditelja Gibanice, je objavljena utemeljitev članov strokovne komisije.

 

FOTOGRAFIJE

VIDEO