Plesalka, plesna pedagoginja, performerka, koreografinja, kofetarica

Barbara Kanc (1984, Ljubljana) se je plesno izobraževala na Umetniški gimnaziji za sodobni ples v Ljubljani, za tem pa diplomirala na Konzervatoriju za ples Trinity Laban v Londonu.
Po končanem študiju je prejela nagrado Simone Michelle za izjemne dosežke na področju koreografije v letih 2006-2007. V prvih letih po študiju je primarno plesno polje za nekaj časa zamenjala ter delovala na vizualno intermedijskem področju, kjer je ustvarjala in razvijala performativno/gibalne/zvočne instalacije z vizualnimi umetniki Metodom Blejcem, Rie Nakajima in Marie Roux.

Kot plesalka je sodelovala s koreografinjami, koreografi in režiserji: Majo Delak, Natalijo Manojlović Varga, Matejo Bizjak, Dejanom Srhojem, Katjo Legin, Sanjo Tropp Frühwald, gledališčem AEIOU, Matjažem Faričem, Iztokom Kovačem in Malo Kline. Od leta 2012 do 2017 je bila del performativnega laboratorija No!training Lab, ki ga je idejno zastavila in pognala Katja Legin. Kot avtorica, soustvarjalka in plesalka že dolga leta deluje tudi na področju zgodovinskih plesov, kjer sodeluje z Ansamblom za staro glasbo Capella Carniola (pred tem pa v Ansamblu za renesančno glasbo in ples Cortesía).

Pozornost ji pritegnejo male, skoraj neopazne stvari in različne oblike navzočnosti. V navidez preprostostih neznatnostih se ustavlja, išče in jim daje pomen. Raziskuje in potuje po notranjih vesoljih in lovi izmikajoči se (na/po)men. Leta 2014 je ustvarila avtorski projekt Iskanja brez naslova (produkcija Emanat), ki je bil izbran v program Bienala sodobne plesne umetnosti Gibanica. V zadnjih letih sodeluje s soavtoricama Tino Valentan in Anjo Bornšek v plesnih uprizoritvah Oči, ki letijo in Pronicanja.

Kot pedagoginja od leta 2010 otroke in mladostnike poučuje ustvarjalni in sodobni ples ter z njimi ustvarja plesne predstave in plesne miniature, ki se predstavljajo na plesnih revijah in plesnem tekmovanju Opus. Poučevala je na Glasbeni šoli Laško-Radeče, v CK Španski borci, občasno v Galeriji Škuc, na različnih osnovnih šolah in delavnicah JSKD. Med leti 2012 do 2020 je vodila Plesalnice, delavnice plesa za otroke v Lutkovnem gledališču Ljubljana, ustvarjalni ples za otroke poučuje tudi pri plesnem studiu Intakt v Ljubljani. Med drugim je vključena tudi v medregionalno platformo Generator – mrežo umetniških organizacij, ki se ukvarjajo z razvojem in raziskavo novih plesnih in performativnih praks za mlado občinstvo.

Povezave: FB  / Youtube

AVTORSKE PREDSTAVE 

KOREOGRAFIJA, ODRSKI GIB

PLES, PERFORMANS, AVTORSKA SODELOVANJA

FILM, VIDEO

PEDAGOŠKO DELO

PEDAGOŠKO DELO – mentorstvo in koreografija

NAGRADE, SODELOVANJA in KAR JE OSTALO

VEČ O PREDSTAVAH

Iskanja brez naslova (2014)

Bivati in biti in kam sploh iti.

»Dogodivščina se lahko začne kot čista nerodnost,« je zapisal ameriški mitolog in pisatelj Joseph Campbell. Klic k dogodivščini se pojavi, ko je znano življenjsko obzorje preseženo, ko stare zamisli, ideali in čustveni vzorci ne ustrezajo več. Sledi odhod po pokrajinah, ki jih slika samota, ki jih slika tišina, ki jih slika praznina. Preko podob, stvari, ki prehajajo in tudi minevajo. Iščejo. Avtorica Barbara Kanc nenaslovljena iskanja v trajanju pripelje neposredno pred gledalca in jih izpelje kot [izgubljeni] del naše lastne, a hkrati univerzalne biti. Iskanja kot mesta vmesnosti so delci potovanja, poslušanja, slišanja in soočenja; v samoti, tišini in praznini, ki jo nenehno prekinjajo »šumi« iz okolja, ki sprožajo prihode in odhode.

Sodelavci
Koncept: Barbara Kanc
Izvajalci in soustvarjalci: April Veselko / Katja Legin, Barbara Kanc, Samo Kutin (glasba)
Dramaturgija: Katja Legin
Kostumografija: Urška Recer
Scenografija in tehnično vodstvo: Ana Marija Kanc (tehnično vodstvo tudi Atila Boštjančič)
Oblikovanje: Luka Mancini
Izvršna producenta: Dare Pejić, Sabina Potočki
Podpora
Produkcija: Emanat
Koprodukcija: Galerija Škuc, Galerija Photon, JSKD
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana

Kritike in medijski odzivi
Izrazito samosvoja je Barbara Kanc v Iskanjih brez naslova, kjer se igra s pomeni do absurda  pripeljanih odnosov med predmeti in počasi gibajočimi se  telesi v prostoru galerije in s takim  pristopom odpira čisto posebno polje raziskovanja, ki mu lahko bodisi očitamo hermetičnost bodisi pozdravimo njegove nenadejane pomenske in nemalokrat humorne učinke.
22.04.2014, Maska, Praznik razlik, Pia Brezavšček

Barbara Kanc, Iskanja brez naslova, atrij Mestnega muzeja Ljubljana
Trije igralci, April Veselko, Barbara Kanc in Sama Kutina, se gibljejo in igrajo vsak v svoji časovnosti; prostor (so)naseljujejo. Lahko bi šlo za otroško igro, sanje, dogodivščino kakorkoli že, delo se odpira za različne asociacije, podobe in močno ter prav posebno pozornost med občinstvom.
Zelo zadovoljna sem s situacijo, počutim se bolj kot obiskovalka in ne toliko kot gledalka, ker mi je dovoljeno, da stvari odkrivam in opažam s svojim tempom. Moja pozornost je okrepljena, vendar ni vodena od enega dogodka do drugega, lahko tava po svoie. Izkušnja je precej edinstvena: ne spomnim se, da bi se mi med predstavo to že kdaj zgodilo.
Izjemno počasno in natančno gibanje Barbare Kanc nekako upočasni proces sprejemanja in s tem omogoči intenzivnejšo percepcijo. Ne interpretiram v celih stavkih, ampak v besedah, zvokih in barvah. Mislim si: JEMATI -ČAS NUJNO… Opazim in resnično cenim, s kakšno skrbjo in pozornostjo ie bilo vse to ustvarjeno, izbrano in položeno v prostor. Ročno izdelana papirnata svetilka, ročno izdelan kostum medveda, plesalkin kostum, glasbenikovi inštrumenti skoraj ni elementa, ki bi se zdel naključen ali običajen … V tem smislu je izbira prostora za predstavo nadvse zanimiva: nismo v sobi, ampak v avli, velikem odprtem hodniku, v medprostoru. To daje delu zelo relevanten in inteligentno humoren občutek »mimobežnosti«.
22.04.2014, Maska, Skupni kritiški dnevnik, Heicke Broeckerhorr in Marialena Marouda

Iskanje brez naslova je izjemno lepo zaokrožena celota, ki je jasna tako v konceptu kot izvedbi. Tudi obe nastopajoči do svojega materiala pristopita umirjeno, a dovolj premišljeno, da lahko v njem zaznamo njegov namen in potek. Nasprotje med Barbarino počasnostjo in medvedovo nonšalantnostjo pa dodaja pravo mero komičnosti, da se predstava ne jemlje preveč resno in ne zapade v neko pretirano sentimentalnost. K izvrstni celoti pripomore dodelanost vsakega elementa od odnosa med Kančevo in medvedom, ki v nas vzbudi naklonjenost do obeh do celovite uporabe galerijskega prostora in ponuja pravi užitek tako za prisostvovanje kot za reflektiranje.
06.01.2018, Koridor, Barbara Kanc: Iskanje brez naslova, Maša Radi

Premiera: 28.10., Galerija Škuc, Ljubljana

Ponovitve:
28.10., 29.10., 11.11. in 12.11. 2014 Galerija Škuc, Ljubljana
25.11. in 26.11.2014 Galerija Photon, Ljubljana
20.02.2015 Festival Gibanica, Mestni muzej, Ljubljana
18.12.2017 Galerjia Škuc, Ljubljana
Gostovanje:
15.12.2017 GT22, Maribor

FOTOGRAFIJE:

---

Waitings (2006-2011)

V času trajajoča akcija

Koncept, izvedba: Barbara Kanc

Waiting ni performans; bolj kot to, je akcija.
Ima začetek in konec?
Ali mora res vse imeti začetek
in konec?
Čeprav s koncem začnemo začetek.
Neizogibno obstajajo skoraj nevidne, majhne in počasne spremembe,
ki sčasoma pripeljejo nekam ali bolje rečeno nikamor?

Redukcija gibanja na nič v specifičnem prostoru in času.
Delanje ničesar, ali vsaj nečesa kar bi imelo konotacijo niča, se v tem delu reprezentira kot mirovanje, (neskončno) čakanje telesa-razuma, v neki dovolj naravni in razpoznavni poziciji stanja ali ležanj.
Bližanju stanja ‘no-presence’, in tako ‘absence’. Kar je lahko samo posebi za nekoga arbitrarno, saj je v vsakem trenutnku obstoja moje telo fizično prisotno. Toda ali je možno, da v redukciji samega sebe na mirovanje, vse okoli mene postane bolj očitno, s tem resnično videno in razpoznavno?

Ko se namreč nič ne zgodi, ostanem brez pričakovanj. In potem samo stojim, ko stojim in ležim, ko ležim. Na koncu ne čutim potrebe. Nič mi ni potrebno narediti. Samo po sebi je tisto kar delam v tistem trenutku dovolj.

V Waitings lahko telo postane prazno, in gledanje ‘ničesar’ lahko postane nič. Po drugi strain pa “v umetnosti [in naspoh] nič obstaja samo za tiste, ki v njega verjamejo”[i]. V ‘vsemogočni’ percepciji pa je vse spremenljivo… tišina ni nikdar tišina, kot ni nič, nič.

[1] Bismuth, P. Never believe an artist who says their work is about nothing: The culture consumer’s fear of the void

Izvajanje akcije: od 2006 naprej na različnih časovnih dolžinah in širinah
Laban, London, Velika Britanija
Slade school of fine Art, London, Velika Britanija
London (različne lokacije)
Piran, Slovenija
Ljubljana, Slovenija (različne lokacije)
Muzej Univerze Sichuan, Chengdu

FOTOGRAFIJE